SHOLI

Sholi

Touch and Go, 2009

Ko so kalifornijski trio Sholi povprašali po njihovih glavnih vzorih, so ti izpostavili štiri tako različne vire, da si z njimi ne moremo pomagati, če bi želeli opredeliti njihovo avtorsko glasbo. Dva člana sta potomca iranskih staršev in prek njih še vedno poslušata iransko pop glasbo sedemdesetih let, ampak tega je na njihovem prvencu bore malo. Sholi so predvsem zvesti nasledniki ameriškega underground rocka, natančneje tistega dela, ki se je začel oblikovati iz posthardcora in nadaljeval v smeri bolj liričnega rocka; tu se mi najprej ponujajo v primerjavo Blonde Redhead. Torej imamo opravka z natančnim in veščim prepletom osnovnih rockovskih instrumentov, kjer že težko določimo, kateri je vodilni. Ne, pri njih so prispevki bolj uravnoteženi ali vsaj gladko spreminjajo težišče. Tudi vokali se vključujejo v prosto izmenjavo melodičnih linij, kar velikokrat zadiši po progresivnih tendencah.

Čeprav je to njihov prvi album, izkazujejo zavidljivo tehniško veščino, vedeti pa je treba, da so se kar nekaj let kalili na koncertnih odrih, predhodno objavili tri single in porabili tri leta za pripravo in snemanje te plošče. Ne nepomemben je producent Greg Saunier iz Deerhoof, sam je bobnar, kar je zavedno ali nezavedno poudaril tudi pri nastavitvi zvoka. Poleg tega je ravno bobnar Jonathon Bafus tisti, ki velikokrat določi prelom posameznih skladb − in teh je lahko v eni pesmi več. Zato je treba ploščo poslušati večkrat, da se usede. Šele takrat nam je jasno, kam sta šla ves trud in čas za pripravo albuma. Vse je na mestu, kar v rock'n'rollu sicer ni nujno pozitivna opazka, še v pasusih, kjer se zdi, da se po jazzovsko razpustijo, se po nekaj poslušanjih izkaže, da drugače skoraj ne more biti. Nekdaj je za to obstajala oznaka math rock (matematični rock), a za opis glasbe Sholi bi kljub temu morali uporabiti kaj več kot funkcije seštevanja in množenja. Prav tako jih ne moremo opredeliti le s seštevanjem sodobnih vplivov; ti so pač najbolj očitni in zato so Sholi nadvse sodobna skupina. Za rep so ujeli še tendence po večglasnem, harmoničnem petju. Zasedba je tako še en dobrodošel člen v vse daljši verigi avtorjev in izvajalcev, ki se opirajo predvsem na lastne zmožnosti in puščajo ob strani tehniška pomagala (beri samplerje in sploh elektroniko). Obenem so avtorsko dovolj močni; pesmi Payama Bavafe so podobne le same sebi, zna z melodijo, ima prijeten, skoraj šibak glas in nikdar se mu ne zgodi, da bi moral na silo loviti zlog na melodijo. Kar zgodi se. S poenostavitvami bi vsaj iz dveh pesmi zlahka naredili potencialne uspešnice (Torniquet in Any Other God), ampak za to bo še vedno čas. Sholi delujejo na dolgi rok.

Janez Golič