AKIM EL SIKAMEYA

Introducing

World Music Network, 2008

Plošča Introducing, prvi širše mednarodno dostopni album v Franciji živečega pevca in violinista alžirskega rodu, Akima el Sikameye, ki je izšel v drugi polovici lanskega leta, vsebuje skupek relativno kratkih, a nabitih skladb, nekoliko drugačnih alžirskih zvokov, kot jih večinoma poznamo iz te severnoafriške države: ne izhajajo iz tamkajšnje popularnoglasbene zvrsti rai. Avtor besedil in glasbe je sicer iz Orana, rojstnega kraja omenjene zvrsti pa tudi številnih najslavnejših alžirskih muzikov, sam pa se je glasbeno izoblikoval v drugih krogih alžirske oziroma magrebške tradicije. Kot pove že samo umetniško ime, El Sikameya izhaja iz arabsko-andaluzijske šole. »Sika« in »meya« sta namreč poimenovanji za dve obliki poznanih skladb v omenjeni tradiciji, znotraj katere se je že od mladih nog izobraževal tudi Akim. Glasbeno je aktiven skoraj dve polni desetletji, petnajst let pa živi in ustvarja v Franciji. Tja se je izselil v obdobju najhujših družbenopolitičnih napetosti oziroma spopadov v Alžiriji, ko so s smrtjo grozili njegovemu ožjemu sorodstvu. Med ustvarjanjem v Franciji je v zadnjem desetletju izdal dve plošči, potem ko so ga odkrili tudi širše, pa je njegov pričujoči album aranžiral in produciral Philippe Eidel, najbolj poznan predvsem zaradi sodelovanja pri Khaledovih ploščah.

Album odraža močno posodobljeno bogato arabsko-andaluzijsko izročilo z elementi številnih drugih godb, predvsem latinske in romske. Prvo se odraža v spremljavi z akustično flamenko kitaro pa tudi tolkalih in pihalih. Romski elementi so v nekaterih skladbah navzoči v ritmiki in zvokih violine, s katero se spremlja Akim el Sikameya, pevec z izredno visokim vokalom, ki bi ga nepozorni poslušalci lahko zamenjali celo z ženskim. V besedilih se dotika travmatičnih tem eksila številnih alžirskih emigrantov iz devetdesetih let, poje proti fundamentalizmu in totalitarizmu v rodni državi, vse to pa kombinira z romantičnimi ljubezenskimi baladami. Pri teh temah je manj neposreden kot njegovi glasbeni kolegi znotraj raija, ostaja pa navezan na arabsko-andaluzijske načine skladanja. To je plošča svežih glasbenih pridihov, ki jih vsaj v naših koncih znotraj alžirske glasbe nismo vajeni. El Sikameya se ob skladbah s tako tekoče prepletenimi vplivi in temami izkazuje kot zrel glasbenik z velikim potencialom, o katerem bomo z nekaj sreče lahko še slišali.

Janez Pirc