Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Tit Podobnik

DAVID S. WARE

Shakti

AUM Fidelity, 2009

Težave z ledvicami, ki Davida S. Wara pestijo že kar nekaj časa ter ovirajo koncertiranje, niso mogle preprečiti izdaje letošnjega albuma. Njegovo okrevanje bi se lahko končalo že pred poletjem, saj je v začetku maja prestal presaditev, kar bi ga lahko spet približalo odrom po vsem svetu. Status enega najkompletnejših še živečih saksofonistov si je David ustvaril v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je v kvartetu z Williamom Parkerjem, Mathewom Shippom ter različnimi bobnarji tvoril udarni avantgardno usmerjeni jazzovski kvartet. Toda glasba omenjene zasedbe se ni nikoli zares osvobodila ali zasijala tako močno, kot je morda obljubljala. Uniformnosti se kvartet ni znebil niti v novi različici brez Mathewa, s kitaristom Joejem Morrisom in bobnarjem Warrenom Smithom. Zamenjava klavirja s kitaro se sprva zdi precej lucidna, a Morris ne more in ne zna ubežati bolezni številnih jazzovskih kitaristov, ki pridejo do določene točke, od tam dalje pa samo še nizajo ton za tonom brez vsakršne domišljije. Njegova navzočnost je na srečo skromna, morda bi bilo celo bolje, če ga ne bi bilo. Če ne drugega, pomeni drugačno podlago dozdajšnjemu Davidovemu fraziranju in iskanju primernega vhoda v razvijajočo se temo. Tehnično markantnih prebliskov ob tem res ne manjka, s čimer varovanec legendarnega Sonnyja Rollinsa znova upraviči svoj sloves. Še posebno navdušujoče so na videz povsem razpuščene pasaže, v katerih je Morris značilno linearen, preostali pa si privoščijo le še meglene obrise podane linije, s čimer naredijo celoto bolj sproščeno. Ti deli odstirajo precej širok kolaž zvokov in distinktivnih harmonizacij med njimi, a nekako se v ospredje vedno znova prerine prav Warov saksofon. Emocionalna prezenca tenorja je ponekod tako močna, da kar sama poveže glasbo v enoten kontekst prepletov. Presenetljivo dobro se znajde zimzeleni Warren Smith, ki je že davnega leta 1957 snemal z Milesom, krasi pa ga izjemna časovna občutljivost, saj se zdi, da je skoraj prikovan na Williama Parkerja. Od prejšnjih Warovih bobnarjev se razlikuje tudi z izrazitim, v tolkala zazrtim pridihom bobnanja, kar v izvorni obliki pride na dan v uvodu tretje skladbe s plošče. Poleg preveč predvidljivih sprehodov po kitarskem vratu bi albumu Shakti lahko očitali tudi anahronistično zastavljene kompozicije. Te le stežka presežejo klasično jazzovsko hierarhijo podajanja teme in izmenjavanja solističnih krepitev ega. Njihova dolžina temu prav nič ne pomaga, prej dodatno izpričuje o konkretno odmerjenem prostoru za takšne izlete. Kljub temu Ware ta prostor dodobra izkoristi, saj mu ob tehnični brezhibnosti ne zmanjka niti ekspresije. Le ostati bi moralo zgolj pri tem oziroma kitaro omejiti na minimum ali pa jo celo popolnoma odmisliti.

Tit Podobnik