BRÖTZMANN KONDO QUARTET

Narodni dom, Maribor, 7. 3. 2009

Nastop Brötzmann Kondo quarteta v mariborskem Narodnem domu bi se po prikazanem udaru brez sramu lahko meril tudi s takšnima penetratorjema, kot sta Lightning Bolt. A vseeno so poznavalci Brötzmannovega opusa in obiskovalci njegovih koncertov vztrajno zatrjevali, da so iz zvočnikov pričakovali večjo jakost. Gospod v jeseni svojega življenja prav nič ne štedi z energijo in nas tako tudi mlajše poslušalce vedno znova preseneti z avtentično prepihovalno izkušnjo. In katera izkušnja je prodornejša od kvarteta Die Like A Dog oziroma naslednika? Vsekakor gre za eno najvidnejših zasedb v polju improviziranih noiserskih godb, ki je v tej inkarnaciji bogatejša za enega vodilnih evropskih bobnarjev Paala Nilssna-Lova ter prodornega italijanskega basista Massima Puppilla, sicer člana priznane zasedbe Zu. Brötzmanna smo pri nas že videli, Paal Nilssen-Love je pred kratkim v ljubljanskem Klubu CD pokonci držal skandinavske Atomic, slišali smo tudi Zu. Nastop Toshinorija Konda je bil za naša tla premieren, kar je za marsikaterega ljubitelja tovrstne glasbe pri nas pomenilo do tedaj edino priložnost, da predirnega trobentača izkusi v živo. Vprašanje za povprečnega poznavalca svobodnjaških in jazzovskih struj torej ni bilo, ali sploh iti, temveč predvsem kdaj se bo zgodilo in kje. Lepo število obiskovalcev, ki redno zahajajo na Cankarjeve torke, je migriralo v Maribor za nekaj več kot uro glasbenih presežkov, kar je stroške bizarno poceni vstopnice vsaj malo približalo pravi vrednosti koncerta. Ob tem je bilo v dvorani težko najti prost sedež, kar je dodaten dokaz za zanimanje za tovrstno muziko pri nas. Starostna sestava publike se je razprostirala od dvajset do najstarejšega, ki je stal na odru in kot najvitalnejši v prostoru pljuča neumorno raztegoval debelo uro. Čeprav osebne preference Brötzmannove družbe prav zavoljo minulega nastopa dajejo prednost Paalu Nilssnu-Lovu pred Hamidom Drakom ter Massimu Puppilu pred Williamom Parkerjem, ostane tudi nostalgična želja po izkustvu izvirne zasedbe. Brötzmanna bo letos sicer moč videti in slišati še na festivalu Jazz Cerkno, kamor bo prišel s svojim triom Full Blast, najljubšim bendom, od katerega si lahko obetamo podobno intenziteto glasbe, kot jo je bilo moč doživeti v Mariboru. Tam je z zgoščenostjo tonov, prepletajočim improviziranjem, nenehnim poliritmiziranjem in predvsem vključitvijo elektrike, ki je danes v katerem koli jazzu pravzaprav že standard, dokazal, da je še vedno več kot zmožen krojiti smernice improvizacije. Neusahljivi dronerski cunamiji Puppilla, v hipu preznojena srajca Nilssna-Lova in pordečel rožiček na zgornji ustnici Konda so energetskemu valu dodajali vizualno podobo. Ob vsem tem so našli čas tudi za subtilnejše krike, s katerimi so znali ob pravem času pomiriti strasti. Nastop težkokategornikov je tako povsem upravičil pričakovanja, odziv občinstva pa je to opazko spremenil v dejstvo. Dogodek je sicer zaznamovala tudi premiera prodaje posnetka njihovega koncerta v Amsterdamu iz leta 2008, imenovanega Hairy Bones. A slednje je zgolj približek izkušnji v živo, saj je miks preveč porezan in ponekod daje zgolj slutiti o doseženih hreščanjih. Tisti, ki so doživeli energičen nastop, se bodo z njim le stežka povsem zadovoljili.

Tit Podobnik