SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Ljubljana, Maribor, od 10. do 14. 3. 2009

Slovenski glasbeni dnevi, že štiriindvajseti po vrsti, so nam postregli z realistično sliko stanja slovenske glasbene kulture, sliko, ki jo lahko opišejo besede večinoma negativnega predznaka. Ne bi bilo prav, če bi krivdo naslavljali le na skladatelje, problem sega nekoliko globlje. Če pustimo ob strani najširšo perspektivo težave, ki tako ali tako zadeva naš vsakdanjik, torej ameriške cunamije in srhljivo prefinjen kapitalizem, lahko začnemo pri glasbenih ustanovah. Zdi se, da vsem vlada en sam gospodar, čigar duh je doma v romantiki 19. stoletja. Predstavlja ga zacementiran sistem družinskih, ekonomskih in posledično ljubezenskih vezi, ki sega do vseh kotičkov slovenskega glasbenega prostora. Gre za miselnost, ki ne pozna kritičnega odnosa do umetnosti in ki nima odnosa do umetnosti. Ta je omejena na pojmovanje godbe kot čutnega užitka, sprostitve in univerzalnega jezika, prek katerega se po možnosti zrcali sam bog. Tako se za Slovenijo glasbena zgodovina konča leta 1908. Takrat muzika neha biti »luštna«, zato je ne upoštevamo in zato je po dveh svetovnih vojnah ostala za nas nespremenjena, ostala je tam, kjer je bila pred najmanj sto leti.

Podobno je 1919. razmišljal skladatelj Viktor Parma, čigar opera je v Mariboru odprla slovenske glasbene dneve. Če izpustimo govor ministrice za kulturo, lahko za Zlatoroga rečemo, da je ambiciozno delo, ki se spogleduje z različnimi opernimi vplivi, a skladatelju kljub temu lastnih ciljev ne uspe realizirati z odliko. Tako delo zahteva veliko pozornosti, saj je treba domisliti kaj pokazati in kaj skriti – to dirigentu ni uspelo, pomeni pa zanimiv poskus režiserja Vita Tauferja, ki je skušal opero nekako aktualizirati. Večer simfonikov RTV Slovenija pod taktirko jubilanta Antona Nanuta je postregel z deli Dušana Bavdka, Alda Kumarja, Boga Leskovica in Lojzeta Lebiča. Zanimivo in nenavadno je, da je občinstvo zaznalo in z močim aplavzom zarezalo razliko med naivno lahkotnostjo in umetniško praznino na eni strani ter premišljeno strukturirano globino Lebiča na drugi. Lebič je v svojih Mitih in apokrifih po poeziji Vena Tauferja pokazal (kar kaže tudi v svojih drugih delih), kako lahko skladatelj tudi v postmodernem času najde umetniško substanco, ki dela njegove stvaritve velike. Pri tem mu ne pomagata le inspiracija in navdih, ampak predvsem številna leta spraševanj, presojanj in razmišljanj, razvijanja prek samorefleksije ter širšega pogleda na glasbo in umetnost nasploh. Zborovski večer je bil v režiji Društva slovenskih skladateljev. Zbor SNG Opera in balet Ljubljana je izvedel dela Rista Savina, ki bi letos dopolnil 150 let, Blaža Rojka in Vitje Avsca. Ljubljanski madrigalisti so postregli s še enim jubilantom, Radovanom Gobcem, in nadaljevali z Brino Zupančič, fantastičnim Petrom Šavlijem in končali z Damijanom Močnikom. Zadnji zborovski sestav, Slovenski oktet, je končal z deli Urške Orešič, Vladimirja Hrovata in Darijana Božiča. Tomaž Habe, eden od snovalcev programa in edini izmed njih, ki se je udeležil okrogle mize na Ljubljanskem gradu, ki je bila namenjena refleksiji o festivalu, je izbor skladb utemeljeval na podlagi izvedbenih zmožnosti zborov. Tako kot Slovenska filharmonija, ki je zavrnila sodelovanje v primeru »še kakšnega Globokarja« (ki se bo moral junija izvajati kar sam), so bili tudi zborovski sestavi izbirčni glede zahtevnosti del. Habe je tudi sam priznal, da kakovostnejša dela niso bila izvedena zato, ker so prezahtevna − tudi za profesionalni operni zbor.

V duhu nezadovoljstva nekoga, ki mu ni vseeno, kaj posluša, je minil tudi koncert orkestra Slovenske filharmonije. Mladi dirigent Simon Krečič je imel pred sabo partiture Pavla Merkuja, Tomaža Habeta, Alojza Ajdiča in Iva Petriča. Poleg t. i. resne glasbe sta bila na sporedu še koncert Janija Kovačiča z Big Bandom RTV Slovenija in dolgočasen muzikološki simpozij. Pohvalna in obetavna je ideja o glasbeni delavnici za otroke, katere namen je (naj)mlajše seznaniti s (sodobno) glasbo. Za to gre zahvala idejnemu vodji Urošu Rojku.

Aljaž Zupančič