AFRIKA BAMBAATA

Cornet, London, 14. 3. 2009

Afrika Bambaata je zadnji Mohikanec. Od treh posameznikov, ki so kanonizirani kot začetniki hiphopovsko-didžejevske kulture, je edini, ki je še aktiven in vsaj približno zanimiv. Dj Kool Herc (velja za pionirja, ki je prvi vrtel le breakbeate, torej dele komadov, kjer igrata le bobnar in basist) že dolgo ne vrti več, Grandmaster Flash pa ima obupne, s komercialnimi vižami nasičene sete, veliko pove tudi podatek, da promotorju, ki ga povabi, mesec pred nastopom pošlje spisek komadov, ki jih didžej pred njim ne sme vrteti. In potem je tu Bambaata, še najfleksibilnejši izvajalec izmed njih. Na začetku kariere je bil znan kot samosvoj eklektičen didžej svežih uličnih praks 70. let. V miks je namreč vključeval povsem obskurne komade, vrtel je evropske izvajalce, psiho rock, skratka glasbo, ki je drugi niso upali vreči na gramofon oziroma je niti niso poznali. Po uspehu komada Planet Rock na začetku 80. let in svetovni slavi, ki je sledila, je v 90. letih delal mešanico elektra, popa in dancea, posebno popularen je bil v Italiji. Večina teh plošč je sicer bila zanič, a najpomembnejše je, da je ostal aktiven kot didžej in producent in da ga ni zaneslo v mainstream.

Njegovi seti se dandanes jasno zelo razlikujejo od tistih, ki jih je vrtel po newyorških parkih v drugi polovici 70. let. Vmes se je zgodilo veliko. Po zamujenem nastopu na lanskem Exitu smo v londonski dvorani Cornet pričakovali klubski set plesne elektronske godbe in to tudi dobili.

Slišali smo mešanico elektra, brazilskega baile funka, dancea in na koncu še nekaj klasik zgodnjega hip hopa (Good Times skupine Chic, Another One Bites the Dust od Queen, I Wanna Rock Right Now Roba Basa itd.). Vse skupaj je bilo zmiksano brezhibno, pogosto kar na “cut”, to je s preskokom iz enega komada v drugega brez vmesnega plastenja. Celota je delovala nekoliko ravno, kljub temu da ni bilo nekih večjih dinamičnih zasukov, je tekla. Še najbolj je bil nadležen lokalni emsi, čigar vloga je bila izključno animacijska, a žal ni zmogel več kot spodbujati publiko z banalnimi rimami in parolami. Poleg največjega plesišča precej velikega kompleksa sta bila v zgornjih nadstropjih še dva prostora. V enem so vrteli mlačno mešanico electro housa in dubstepa, drugi je gostil vse popularnejši večer hip hopa in r'n'b-ja 90. let Work It. Gre za retro dogodke t. i. zlatega obdobja afroameriške glasbene izraznosti, ki pa prepogosto zavijejo v smer takratne MTV-jevske scene in tako je bilo tudi tokrat. Med vrhunske rap klasike so vključevali pocukrane hite, šlo je celo tako daleč, da smo slišali tudi prvo uspešnico Destiny's Child.

Za vse resnejše fane hip hopa je ogled nastopa Afrike Bambaate vsaj enkrat v življenju skoraj obvezen. Res je, da če bi poslušal isti set vrteti koga drugega, bi bil precej bolj kritičen do izbora materiala in dinamike. Glavnina miksa je tu in tam nevarno mejila na komercialo, klasike na koncu so bile že tolikokrat slišane, da so postale že pravi klišeji, ki jih didžeji uporabijo, ko nimajo druge rešitve pred nespecializirano publiko ali neznanim terenom.

Ampak, hej, tokrat jih je vrtel mož, ki je pravzaprav poskrbel, da so postale klasike!

Borja M