BIONDINI/GODARD/REIJSEGER

Klub CD, Ljubljana, 31. 3. 2009

Eden prijetnejših in detajlnejših Cankarjevih torkov je minil v družbi treh evropskih virtuozov z veliko začetnico. Zadržani tubist Michel Godard, čuteči harmonikar Luciano Biondini in nenadkriljivi čelist Ernst Reijseger so marsikoga ujeli nepripravljenega. Opojni melodiki zapisani trio je znal okoli odra stkati gosto zaveso hedonistično naravnanih zvokov, obenem pa z obilico instrumentalnega uvida ponuditi tudi precej vizualno zanimivih prebliskov. Glasbeniki, ki jih v drugačnih različicah sicer že poznamo, so tokrat res prekosili sami sebe, kar je ne nazadnje ob koncu potrdil tudi buren aplavz ne tako številne publike. Uvod so sicer posvetili precej mirnim uigravanjem in otipavanjem drug drugega, a že takrat je bilo jasno, da se koncert ne bo napajal le iz strogo zastavljenih kompozicij, temveč ga bodo skušali ustvariti sproti, spontano. To jim je odlično uspevalo, čeprav je v prvem delu zmanjkal kakšen močan energetski preblisk, s katerim bi docela naelektrili ozračje. Vendar slednje takrat še ni bilo potrebno, dovolj so bili Reijseger za čelom, do katerega je v glavnem gojil basovske simpatije, ter Biondinijevi subtilni premiki znotraj podane melodike. Godard je sprva deloval, kot da je le vesten opazovalec, ki čaka, da ob pravem trenutku vstopi v mamljivo kombinacijo tonov, kasneje pa je ob menjavi tube z električno basovsko kitaro znal tudi sam usmerjati niti odigranega. Uvodni del je tako pretežno le razdražil občinstvo in mu dal zgolj slutiti, kaj si lahko obeta v nadaljevanju. Potem je glasba kmalu dobila krila in le stežka bi ji bilo moč ubežati. Neumorno melodično, folkovsko, improvizatorsko ter jazzovsko kombiniranje pasaž in solističnih vložkov je trio znal podrediti celostnemu vtisu. Nikomur namreč ni uspelo docela prevzeti pobude, vedno se je ravno v pravem trenutku znal potegniti nazaj ter muziciranje podrediti kolektivu. To še posebno velja za Reijsegerja, ki je s kitarsko virtuoznostjo čelo nedvomno ponesel na ne prav običajno raven izvajanja, ob tem pa s svojimi vzkliki, kriki in momljanji vseskozi dal vedeti, da se za konkretnim lesenim trupom njegovega instrumenta skriva močna glasbena osebnost. Po njegovih vragolijah si je bilo težko predstavljati, da bosta preostala nastopajoča znala slediti, a zgodilo se je prav to. Biondini je sicer nekoliko bolj minimalistično usmerjen podaljšani solistični nastop gradil izključno z vestnim parafraziranjem ter gradnjo osupljivo razgibanih tonskih sosledij, ki so se nemalokrat znašli povsem na prostem in lebdeli v zraku. Če je bila Godardeva tuba − podobno kot že v uvodnem delu − bolj zadržana, jo je proti koncu sklepnega dela pošteno napolnil z zrakom in iz nje izvabil pravo plejado najrazličnejših ščepcev zvoka. Za poslastico je uprizoril še krožno brbotanje in donenje enega dobesedno najbolj sapo jemajočih instrumentov. Ni zaman eden najbolj iskanih improvizatorskih tubistov v Evropi. Godba, ki bi v filmu vzporednice bržkone našla pri Timu Burtonu, je občinstvo zlahka držala začarano ter z odbitimi melodičnimi idejami nenavadno lahkotno ohranjala zgoščeno atmosfero. Bis je bil neizbežen in samo upamo lahko, da so govorice o njihovem skupnem albumu, ki naj bi izšel v drugi polovici letošnjega leta, resnične. Izdelek bi utegnil biti prav gurmanski.

Tit Podobnik