LONDON SYMPHONY ORCHESTRA

Barbican Centre, London, 4. 4. 2009

Londonski simfonični orkester (LSO) je nedvomno posnel daleč največ filmske glasbe od vseh svetovnih tovrstnih orkestrov. Simfoniki, ki jih trenutno vodi dirigent Valerij Gergijev in konec avgusta po dolgih letih spet prihajajo v Ljubljano, so tokrat v londonskem Barbicanu izvedli koncert filmske glasbe iz nekaterih soundtrackov, ki so jih sami izvirno tudi posneli. Dirigiral je Harry Rabinowitz, sicer tudi sam skladatelj filmske glasbe, ki pa ga verjetno bolj kot po njegovih kompozicijah poznamo po sodelovanju z drugimi filmskimi skladatelji, na primer Vangelisom (Chariots of Fire) in Gabrielom Yaredom (The English Patient).

Še pred koncertom se je tudi tokrat zgodil t. i. pre-concert talk ali predkoncertni pogovor, ki sta se ga udeležila skladatelja Trevor Jones (Cliffhanger, The Last of the Mohicans, Merlin, Brassed Off itd.) in Patrick Doyle (Harry Potter and the Goblet of Fire, Eragon, Bridget Jones' Diary, Donny Brasco itd.); glasbo obeh smo pozneje lahko tudi slišali. Pogovor, ki ga je vodil Tommy Pearson (tudi poznejši odlični povezovalec koncerta), je ponudil redko dostopen in izjemno zanimiv vpogled v ustvarjanje glasbe za film in v dinamiko delovnega odnosa med skladateljem in režiserjem. Neposredno pred začetkom koncerta in med posameznimi skladbami so se na velikem platnu nad orkestrom vrteli kratki, nekajminutni intervjuji s skladatelji, ki so veliko sodelovali in še sodelujejo z LSO: Johnom Williamsom, Jamesom Hornerjem in Georgeem Fentonom. Ljudje kar niso mogli prehvaliti orkestra in izjemnih sposobnosti glasbenikov, češ da so pogosto zelo zahtevne kompozicije že ob prvem ali drugem branju zaigrali brezhibno. Program je bil zelo razgiban in zajel široko časovno obdobje, saj smo slišali tako odlomke iz prvega soundtracka, ki ga je posnel LSO, Things to Come Arthurja Blissa iz leta 1935, kot glasbo francoskega skladatelja Alexandra Desplata iz filma The Queen, ki je bil posnet pred tremi leti. Priče smo bili še izvrstnim izvedbam glavnih tem iz filmov Superman (Williams), The Dark Crystal (Jones), Shadowlands (Fenton) in Addinsellovega Warsaw Concerto s solistom Johnom Alleyjem, ki je v orkestru sicer redno zaposlen kot klaviaturist (klavir, čelesta, čembalo itd.). Seveda je daleč najbolj znana serija soundtrackov, ki jih je posnel LSO, vesoljska saga Star Wars in tako ne preseneča, da je ta tristavčna suita neizmerno navdušila poslušalstvo.

Drugi del je odprla glasba sicer klasičnega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa, ki pa se je pogosto spogledoval tudi s filmsko kompozicijo (kot na primer Prokofjev in Čajkovski) ter je verjetno najbolj znan po izjemni glasbi za film Scott of the Antarctic, iz katere je pozneje nastala njegova sedma simfonija, Sinfonia Antartica. Tokrat so zaigrali uvodno glasbo filma 49th Parallel iz leta 1941. Sledili so odlomki iz Hornerjevega Bravehearta in Rombijeva Aria iz filma Joyeux Noël. Solistično violino je igral drugi koncertni mojster orkestra Carmine Lauri. Sledile so še Waltonova Henry V Suite, Doylova glasba iz Harryja Potterja, Desplatova The Queen Orchestral Suite, nastala posebej za to priložnost, in za konec seveda še nekaj »vojnozvezdne« glasbe – Star Wars: The Phantom Menace Suite. Orkester je z izjemnim mojstrstvom tudi tokrat potrdil svoj ugled. Vse izvedbe so bile tehnično in interpretativno brezhibne, izstopala je predvsem virtuoznost trobilne in godalne sekcije, katere mehak zvok je neponovljiv. Zares izjemno doživetje je v živo poslušati orkester, ki ga lahko sicer slišimo v največjih filmskih uspešnicah. Še najslabši vtis je na koncertu nemara napravil dirigent Rabinowitz, ki pri 93 letih (razumljivo) očitno ne zmore več kompetentno voditi zasedbe, saj mu je ob slabi koncentraciji iz rok poletela taktirka, suito Star Wars je hotel končati predčasno (po posredovanju koncertnega mojstra se je slišal presenečen vzklik »There's more!«) in občasno je bil prisiljen divje listati po partituri, ki mu je očitno ušla z vajeti. Po dodatkih (med drugim Raiders March iz Raiders of the Lost Ark) so sledile zaslužene stoječe ovacije in popoln filmski orkester, kot ga je označil režiser Muir Mathieson, se je poslovil do naslednjega koncerta filmske glasbe, ki je resnično noben drugi orkester na svetu ne zmore igrati tako odlično.

Tine Vučko