XENOPHONIA

Sarajevo, od 9. do 12. 4. 2009

Prestolnica Bosne in Hercegovine ima od aprila poleg Jazzfesta še en zanimiv jazzovski festival, le da se ta osredotoča na združevanje jazza s tradicionalnimi glasbami. Tisti, ki spremljajo tovrstno sceno, so najbrž že ugotovili, da ima ob pobudniku Edinu Zubčeviću, ki vodi tudi Jazzfest, prste zraven Bojan Zulfikarpašić, čigar zadnji album Xenophonia je dal ime dogodku. In res, Bojan Zulfikarpašić je bil v različnih kombinacijah navzoč vse tri dni festivala ter je četrti dan − tako kot nizozemski trobentač Eric Vloimans − vodil mojstrske tečaje. Xenophonio pa poleg tega, da se je odvijala okrog treh Zulfikarpašićevih projektov (dva sta nastala posebej za festival), odlikuje še nekaj. Njen namen je povečati pretok informacij s polja jazza in tradicionalnih godb na področju bivše Jugoslavije. V prihodnosti naj bi tako potekala tudi v drugih krajih nekdanje skupne domovine (pod istim imenom), v načrtu je še spletni portal, na katerem bodo zbrani vsi podatki o določenem projektu/zasedbi (od tega, da je album izšel, do njegovih različnih recenzij ter napovedi dogodkov, sodelovanj, festivalov ipd.). Po prvi izdaji festivala je videti, da je (sicer odlična, a logistično ne tako preprosta) zamisel padla na plodna tla, kajti kaže, da bo eden izmed dveh posebnih projektov festivala (o njem podrobneje spodaj) že jeseni letos na ogled v Beogradu in Ljubljani.

Prvi dan je ponudil le en nastop, solistični recital Bojana Z. Slišali smo še bolj dodelano in dopolnjeno različico programa, s katerim je pred leti nastopil na festivalu Jazz Cerkno. Od minimalističnih in komaj slišnih neoklasičnih linij prek razposajene predelave orientalskih tem do avantgardnega posega v notranjost klavirja, ko je ta pod Bojanovimi prsti postal ritmična škatla z nenavadnimi odmevi in pritrkavanji. Petkov dan se je ponašal kar s tremi dogodki, a žal niso bili vsi na ravni uvodnega Bojanovega recitala, še manj pa veličastnega sodelovanja Bojana Z in Amire Medunjanin, ki je zvečer napolnilo dvorano bosanskega kulturnega centra (sprejme okoli 700 poslušalcev). Bojan in Amira sta predstavila samosvoje, zelo čutno odigrane in zapete predelave tradicionalnih pesmi iz Makedonije ter Bosne in Hercegovine. Prvih je bilo veliko več, a ne glede na to je dvorana z odobravanjem in poznavanjem pričakala začetek vsake pesmi, njen zaključek pa z navdušenjem in ovacijami. Amira je pela s polnim, močnim in sugestivnim glasom, njene živahne različice dobro znanih pesmi (Kaleš, bre, Anđo, Si zaljubiv edno momče ipd.) pa je Bojan spremljal s skrajno pretanjenostjo. Večinoma je v podlagi vešče ritmiziral, v solističnih linijah pa je z lirično, krhko melodijo dal piko na i njenemu vokalu. Amira je bila vidno vznemirjena in zelo čustvena zaradi nastopa pred bosansko publiko, ki je njene zrele interpretacije, ki so kdaj mejile na klasični samospev, pričakala kar z vzkliki in ovacijami. Ko je v drugem dodatku želela zapeti brez Bojanove spremljave, je sredi pesmi pozabila besedilo in zmedena zapustila oder. A s tem je ves dogodek, ki sta ga glasbenika naštudirala v nekaj dneh pred nastopom, samo pridobil spontanost in čustveni naboj.

Druga dva petkova koncerta sta potekala v manjši dvorani Pozorišta mladih. Za prvega mi je žal, da nisem po par komadih zapustil dvorane, saj je mostarski trio Teta Dunja, Teta Višnja i Teta Jagoda (več električnih kitar, električni bas, bobni, balafon) zelo nenavdahnjeno in amatersko poskušal povezovati artrockovske, jazzovske in tradicionalne obrazce. Bend, ki bi si (če bi odigral, denimo, tri komade) komajda prislužil vlogo predskupine, nas je gnjavil poldrugo uro, kar je za slovenske razmere vsekakor nenavadno za festivalski koncert. Enako dolgo je igral Edin Bosnić Quartet, na Dunaju delujoča bosansko-srbska-avstrijska naveza (fender rhodes, kontrabas, pihala in bobni), ki se prav tako navdihuje v fusionu. No, v nasprotju z Mostarčani so ti znali igrati, žal pa poleg vešče in ubrano odigranih komadov niso pokazali kakšnega presežka v odnosu do tradicionalnih motivov. Čisto prijetna muzika bi se veliko bolj prilegla v klubskem ozračju; seveda bi morali igrati v dveh delih.

Sklepni dan je prinesel na začetku te ocene omenjen poseben projekt, ki smo ga najbolj pričakovali. Sploh po imenitnem nastopu Amire in Bojana, ki je vodil tudi ta kvartet, v katerem so peli in igrali še Damir Imamović, Eric Vloimans in libanonski tolkalec Bachar Khalifé. Zasedba štirih močnih glasbenih osebnosti je postregla z odlično odigranim etno jazzom, ki se je kajpak napajal v orientalskih vodah. Če sem (naivno) predpostavljal, da bo Imamović pel sevdalinke, drugi pa ga bodo spremljali, sem se močno uštel. Ta je sicer ves čas uporabljal glas, a le za omamna vokaliziranja na meji zaklinjanja. Bolj se je posvetil kitari ter se glede na dejstvo, da je nevajen igrati v bolj akustičnem miljeju, odlično vživel. Bojan Z je menjaval med klaviaturami fender rhodes in klavirjem ter tudi med ritmiziranjem in pletenjem vodilne melodije. V slednjem mu je odlično pariral Vloimans, ki sem ga doslej poznal po drugačni glasbi. Tokrat je prav navdušil z zamolklimi linijami, navdahnjenimi z arabskimi melodijami, ki so najbolj prišle do izraza v njegovi skladbi Fatima. Khalifé je držal čvrst ritem, kjer so se parili parni in neparni deli, vse pa je zabelil s subtilno uporabo tolkal. Nekje na sredi nastopa sta na odru ostala le Bojan in Damir, ki je zapel Kafu mi, draga, ispeci, in to tako, da so mi šle kocine pokonci! Skratka, nastop z več presežki in res upam, da ga slišimo tudi v Ljubljani. Zadnji dan smo poleg tega projekta (program so glasbeniki prav tako naštudirali med bivanjem na festivalu) slišali še odličen danski Jakob Dinesen Trio. Ta se sicer ni toliko poglabljal v prežemanje tradicionalnih motivov in jazza, pač pa je suvereno odigral svojo vizijo liričnega jazza s kar nekaj preskoki v bolj živahne, modernejše aranžmaje. In ja, poznalo se jim je, da so profesionalci: igrali so dobro uro z dodatkom vred.

Novi sarajevski festival vsekakor pomeni svež veter v ponudbi tovrstne godbe. Če vemo, da vodja dogodka Edin Zubčević krmari tudi založbo Gramofon ter da je med večletnim organiziranjem jazzovskega festivala nabral tako izkušnje kot prepotrebne zveze, potem je možnosti za širitev idej več kot dovolj. Vsekakor gre zaželeti ekipi Xenophonie, da se bodo tuji zvoki iz Sarajeva počasi širili in množili ter se razlegali tudi iz zadnje slovenske vasice.

Mario Batelić