ZENI GEVA

Menza pri koritu, Ljubljana, 9. 4. 2009

DETROIT 7

Channel Zero, Ljubljana, 19. 4. 2009

Navzlic pihanju večine naših osrednjih medijev v en rog, kar povzroča nelagoden občutek, da živimo v dolgočasju in da nam vladata glasbeni status quo in piarovski poden, smo zadnje mesece priče razbohotenemu koncertnemu dogajanju. Če so razlike med slovenskimi mesti še rigorozne, Ljubljana postaja stara, dobra Ljubljana. Njena klubsko-koncertna scena vre in tako rekoč ne mine dan brez (dobrega) nastopa. Redna in raznorodna koncertna produkcija vrača slovensko prestolnico na zemljevid pomembnih glasbenih križišč. Tvorce počasi sestavljenega Kina Šiška čaka čez poletje resno delo, sestaviti morajo uvodni, jesenski koncertni program. Nekateri »vplivni« glasbeni kritiki, ki jim osrednji mediji še objavljajo prispevke, pa se morajo čim prej zbuditi iz samozadostnega dremeža pred tipkovnicami in predvsem sneti slušalke z ušes, da bodo slišali klubsko-koncertno brbotanje, kot ga že dolgo ni bilo v Ljubljani.

V tednu, ko so Metelkovo obiskali Little Axe in Triclops!, so prišli še japonski veterani noise rocka Zeni Geva, ki so jim tisti aprilski četrtek konkurirali domači Corkscrew v Gala hali in odštekani Majke v Cvetličarni. Dober obisk vseh koncertov na isti večer zgovorno razgrne tako dejstvo množičnega odziva občinstva na ponujene koncerte kot dokaz pozitivnega delovanja konkurence. Dobrih deset dni pozneje je Metelkova gostila še eno japonsko zasedbo, garažnorockovsko orientirani trio Detroit 7. Čeprav se je na nesrečno in osamljeno nedeljo − med nastopom uvodničarjev domačih Common Sense Society − zdelo, da bodo tudi Japonki in Japonec deležni bornega obiska, se je občinstvo v uvodnih minutah v koncert v hipu potrojilo. Potrditev več, da so koncerti res vedno bolje obiskani.

Zeni Geva so v Ljubljano prispeli z avstrijsko zasedbo Jakuzi's Attempt in italijanskim Fuzz Orchestra, ki sem jih komaj ujel za rep. Od ulovljenega sem sklepal, da skupini požirata hrup v tolikšnih merah, kot ga tudi producirata med muziciranjem. Čeprav nista kazali pretirane treme pred japonskimi veljaki, je že prvi ton Zeni Geva povlekel črto in namignil, da bomo priče silovitemu zvočnemu zidu, ki ga predvozači žal (še) ne premorejo. V uvodnem delu je še posebno izstopal gostujoči bobnar Yoshida Tatsuya iz Ruins. Z žongliranjem in opletanjem po opnah je jemal kitarama rušilno silo. Odpoved ojačevalca vodje skupine K. K. Nulla je prekinila koncert in po odpravi tehničnih motenj se je (z)godba obrnila v novo smer, v neposreden in nezaustavljiv udar. Morda je bila jeza tista, ki je porinila stoičnega K. K. Nulla v prvo vrsto. Njegove natančne in rušilne rife je z odprtim in vihravim dotikom dopolnjeval nabriti soborec Mitsuru Tabata. Zeni Geva so se po letih abstinence in stranskih projektov vrnili na koncertne podije in pokazali, da je njihovo početje prekleto resno, brez drobtine pohlepa in nostalgije. Vrnili so se, ker se jim preprosto igra. Njihov koncertni harakiri je bil kratek in učinkovit.

Japonci ne izgubljajo časa za nepotrebne stvari. Ne znajo dolgoveziti. Njihova filozofija življenja temelji na učinkovitosti in preudarnosti. Deset dni pozneje so to pokazali tudi mlajši Detroit 7. V nasprotju z avtentičnimi Zeni Geva, ki ustvarjajo iz temeljev japonske civilizacije, so Detroit 7 japonski otroci globalizacije. Navdušenja nad rock'n'rollom ne skrivajo, saj je njihovo izhodišče. Idejna voditeljica skupine pevka Tomomi Nabana je podobno kot K. K. Null s prvim tonom povedala, da bo tudi to zelo glasen koncert. S skoraj desetminutnim kitarskim uvodnim soliranjem je brez sramu pokazala, da je večino kitarskih akordov in rifov pobrala iz zakladnice ali na smetišču rockovske zgodovine ter jih prestavila v svojo nabrito vožnjo. Zvest basist Nobuaki Kotajima in ponorela samoukinja za bobni Miyoko Yamaguchi sta z linearnimi, udarnimi ritmi sinkopirala elektro beate in vse skupaj preobrazila v rockovski trans. Kitarske vihre s potenco MC5 in v smeri japonskih rojakov Midnight Snake so zamazale pop forme, ki so pisane kot pesmice za Avril Lavigne. Toda Detroit 7 so hrumeli brez pardona. Njihov šus je prihajal iz vseh odprtih in do konca odvrnjenih kanalov. Iz človeške nebrzdanosti pa je izviralo njihovo nagovarjanje publike k plesni zamaknjenosti. Ponovno, kratko in učinkovito.

Ravno prav dolgo je pred Detroit 7 nastopil tudi naš trio Common Sense Society. Bobni so močan steber njihovega punk rock'n'rolla, ki se obrača proti Kaliforniji. Pravo nasprotje bobnarja Saška je bila basistka in pevka sKabina, ki ni bila prestrašena, ampak je preprosto še brez dovolj izkušenj, da bi lahko vrgla žival iz sebe. Prav to pa je presenetljivo potegnil na plan kitarist Tomaž, ki je bil tako prepričljiv, da je čas za prevzem frontmanske pozicije v Common Sense Society. Tako bi verjetno zažarela tudi ta slovenska garažna skupina.

BIGor