BULDOGI, CARINA

Channel Zero, Ljubljana, 21. 4. 2009

Tabloidne revije in rumeni mediji so imeli kaj videti, srečati in ujeti na brezplačnem klubskem koncertu v Channel Zero. Ponovno zbrani Buldogi so v nasprotju s punkovskimi vrstniškimi predhodniki povratniki izbrali doslej najbolj primeren kraj za vrnitev na koncertne odre. Metelkova in tam delujoči klubi bolj ali manj nadaljujejo tradicijo ljubljanskega punka in novega vala s konca sedemdesetih in zlatih osemdesetih let, katerega poglavje so tudi Buldogi. Ob mlajših in opazno mlajših firbcih so v izbrano klubsko luknjo zbobnali skupaj tudi soborce in vrstnike. Izvlekli so jih iz domačih krtin in prijetnih zapečkov. Nekaterih med njimi ni bilo videti na koncertih celo večnost, kaj šele na Metelkovi.

Uvodni nastop skupine Carina je domastil razgreto klubsko vzdušje. V zadnjih mesecih je ta ljubljanska banda doživela opazne kadrovske spremembe, ki so se na koncertu pokazale kot korenit preobrat v njenem delu in izraznosti. Pevcu Marinu Rosiću, kitaristu Borutu Mehletu in basistu Daretu Hočevarju sta se pridružila še bobnar Roman Dečman, čigar življenjepis krasi igranje v Otrocih socializma in z Laibach, ter medijska cinična faca Miha Šalehar (iz Babewatch) na kitari. Njuna navzočnost je dala Carini nov priokus. Dečman je s trdim, nezmotljivim in natančnim ritmom postavil pokonci hrbtenico zasedbe, Šalehar pa je z retrorockovskimi rifi rhythm'n'bluesovske šole izkopal skupino iz punkovske ošabnosti in nevarno napotil njeno vožnjo k Rolling Stones. Kratko in jedrnato, predvsem pa učinkovito so vstopili v novo fazo kariere in v spodbudo jim kričim: Srečno!

Ko je ura odbila polnoč, so na odru že razgrajali, se znojili in se v slabem zraku dušili Buldogi. Začetni strah pred partizansko razvlečenostjo, ki ga je porodilo uvodno gobcanje dveh izkušenih radijskih spikerjev oziroma ta večer pevcev Budlogov, RV Mačka in Damjana Zorca, je hitro izpuhtel. Kvintet je udaril zagnano in ostro, kot se spodobi za punkovsko drznost, ter brez kolebanja. Kljub tridesetim letom več, opazno slabši kondiciji obeh frontmanov, soparni vročini in nezraku v klubu so Buldogi oddelali nastop, ki je tekel v potokih znoja in loja. Pozitivne in brez pretirane nostalgije obujene skladbe so zvenele sveže in nabrito. Čeprav izvirajo iz nekega drugega družbenopolitičnega časa, so v današnji socialno-ekonomski stvarnosti kot opomin s klicajem tistim, ki so mladinski aktivizem po več kot dobrih dvajsetih let dobro, po tajkunsko in karieristično, unovčili v novem družbenem redu. Hkrati so izzivalni tudi za mlajše rodove in njihovo zaslepljenost z medijsko slavo ter nedefiniranim odnosom do stvarnosti. Nekoč štirinajstletniki, danes sredi štiridesetih let stari možje se s tem povratniškim koncertom niso pomladili, ujeli so le svež veter v svoja življenjska jadra. Dvomim, da so Buldogi zveneli tako preudarno v svojih rosnih letih, kar danes sploh ni pomembno. Ostra kitara Roka Zupana je rezala ušesa. Bobnar Blaž Grm se ni dal motiti. Njegovo zlitje z basistom Janezom Fifoltom, ki je suvereno prijel bas po več kot dvajsetih letih, je doživelo vrhunec z dubovsko našpičenim komadom To ni balet. V uri dolgem koncertu so zaokrožili svoj glasbeni opus, ki je po fazah zaobjemal punkovsko nabrite pesmi, z reggaejem in skajem oblite poskočnice in mračne novovalovske izpovedi. Vse to pa je na njihovem prvem koncertu po več kot dveh desetletjih in pol ter trideset let po nastanku zvenelo aktualno in strnjeno. Na novo rojene pesmi brez dvoma spadajo v sodobni neorockovski milje. Novi in star(ejš)i Buldogi še niso rekli zadnje besede.

BIGor