Letnik: 2009 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Viva

BUTTHOLE SURFERS, CRAZED FARMERS

Festivalna dvorana, Ljubljana, 26. 4. 2009

Pa smo jih končno dočakali! Če je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Ljubljano zaneslo skoraj vse bende, ki so pisali zgodovino in so v globalnem smislu v (alternativnem) rocku kaj pomenili, so bili Butthole Surfers ena redkih nečastnih izjem. Saj ne da organizatorji ne bi poskušali tudi z njimi, a se je najmanj trikrat nekje zalomilo. Zato verjamem, da je ŠKUC Ropot po uspešno izpeljanem koncertu v Festivalni dvorani pomirjen in zadovoljen, saj je poravnal zgodovinski dolg. Zamudne obresti so pri tem plačali nekateri obiskovalci.

Bend je v zadrtem in izjemno konservativnem Teksasu nastal v obdobju Reagana, v zgodnjih osemdesetih, in ima za sabo torej krepko čez 25 let delovanja. Osemdeseta veljajo za njegovo najbolj odtrgano ter norosti in glasbenih izzivov polno ustvarjalno obdobje, takrat smo ga v Ljubljani tudi najbolj željno pričakovali. Po Independant Worm Saloon (IWS) iz leta 1993 je skupina albume izdajala vsakih nekaj let in z njimi samo še sledila dogajanju na glasbeni sceni in ga po svoje komentirala. Koncertno je bila ves čas slabo aktivna, saj so se člani resneje posvečali lastnim projektom. Vse pa se je spremenilo lani, ko so zagnali najprej ameriško, potem še evropsko turnejo, na kateri so predstavili tako zelo cenjeno prvo desetletko. Aprilska turneja po Evropi je že tretji del te zgodbe, a v nekoliko okrnjeni izvedbi; video in svetlobni šov je bil lani precej bogatejši, obiskovalci pa so lahko takoj po nastopu kupili izvod cedeja s posnetkom koncerta, ki so ga malo pred tem še gledali in poslušali.

Tako kot je Dario iz Crazed Farmers na nastop predskupine simpatično povabil z igranjem na dude (Crazed Farmers so obetavno začeli nastop, iz raztresenega hrupa so prešli v izvrsten, fantastično odigran komad, a takoj za njim zapadli v kakofonijo in ostali neprepričljivi in nepovezani v tempu, ideji in ritmu), tako je na nastop Butthole Surfers opozorila matrica s komadom Kuntz. Sledil je dolg venček komadov s plošč Locust Abortion Technician, Hairway To Steaven, Rembrandt Pussyhorse, začetnih EP-jev in Psychic… Powerless… Another Man's Sac. Čeprav so bili med komadi premori, večine sploh niso odigrali v celoti, ampak so izpostavili zgolj fraze; med drugim so nas nekajkrat podražili z rifom iz Sweat Loafa, odigrali pa niso te legendarne skladbe. Šele v drugi polovici uro in pol trajajočega koncerta so postregli s pesmimi s tudi komercialno izjemno uspešnega IWS, a najbolj so se posvetili obdobju pred tem albumom. Ker so člani benda danes stari okrog 50 let, bi bilo iluzorno pričakovati, da bi nam lahko pričarali svojo pregovorno z drogami pogojeno (koncertno) norost izpred 20 let in več, zato pa so zvočni pogoji v Festivalni dvorani precej pripomogli k temu, da smo prisostvovali koncertu, kot so ti, predvidevam, nekoč bili – priče smo bili precej nerazpoznavni gmoti zvočnega hrupa. Princip ustvarjanja skupine na srečo prenese tudi tako neugodne pogoje; na trdi ritem, ki sta ga kot v dobrih starih časih držala bobnarja Teresa in King Coffey, bend ustvarja psihedelične zvočne krajine s hrupom kitare in izjemnimi solažami, v katerih Paul Leary neskončno uživa, z Gibbyjevimi vložkina trobenti, z njegovim strojem za pačenje vokala in zvočne podobe ter basovskimi linijami Jeffa Pinkusa. V tovrstnih razmerah obiskovalci, ki prisegajo na melodično in čistejšo zvočno podobo, ki so je vajeni s plošč, niso imeli biti nad čim navdušeni, medtem ko smo lahko ljubitelji njihove psihedelične plati naravnost, pravoverno in popolnoma uživali. Roko na srce − to ni bil koncert, na katerem bi se prav vse poklopilo in bi se ga spominjali kot enega veličastnejših, a bil je vsekakor eden tistih, ki ga mnogi preprosto nismo smeli zamuditi.

Viva