Nicola Conte

Jazzovski grof

Kultni italijanski producent, didžej in glasbenik je konec maja blagozvočne nujazzovske ritme ponesel v gledališče v središču Trsta in po nastopih Buggeja Wesseltofta in Jazzanove sklenil tridnevni festival Trieste − Le nuove rotte del jazz 2009, kigaje že sedmič zapovrstjo organiziral kulturni center Controtempo.

Kitarist, ki prihaja iz tradicionalistične pete Apeninskega polotoka, se nikakor ne opira na šestosminsko tarantelo in tamburine. Njegov intimni glasbeni prispevek deluje kot občutljiv odsev, odgovor osebnosti na okolje, svet, ki ga živi in doživlja. In se ga kritično zaveda. Conte je aktivist, ki občutljive ideje s svojsko afiniteto uglasbi v zanj značilen zvok. Po navdih se v ustvarjalnem intervalu neomejeno in neobremenjeno pogosto zateka k Afroameričanom, v trope, med notno črtovje zgodovinskih glasbenih mojstrov ter literarne velikane, predvsem Dylana Thomasa in Langstona Hughesa. Avtorjev jazz intelektualno koleba med tradicijo in sodobnostjo, v popolnem sožitju preteklosti in sedanjosti.

Nicola Conte, džentelmen in večni romantik, je s sijočim obrazom, polnim energije in pronicljivega nasmeha, z zvočno kuliso tudi še neobjavljenih posnetkov ter izletov v detroitski in chicaški northern soul povsem dvignil tržaški avditorij.

Gospod Conte, slovite kot zelo priznan in cenjen didžej in performer. Kako kombinirate oba poklica? Se opredeljujete kot didžej ali producent, morda umetnik, skladatelj?

Ne morem z gotovostjo zatrditi, da sem bolj eno kot drugo, saj je celotno delovanje del mene in moje umetniške evolucije. Naj se izrazim drugače, prvi poklic, kot ste definirali didžejanje, vodi v drugega, navezujeta se in pobirata navdih, izkušnje drug od drugega. To so le različni odtenki moje osebnosti.

Pri ustvarjanju sodelujete s skupino odličnih italijanskih jazzovskih glasbenikov: Pietrom Ciancaglinijem, Gaetanom Partipilom, Danielejem Scannapiecom, Pietrom Lussujem, Lorenzom Tuccijem in Alice Ricciardi. Kako dolgo že igrate skupaj?

Precej dolgo. Mislim, da smo začeli sodelovati poleti 2004, tik pred izidom albuma Other Directions. Od takrat igramo skupaj. Občasno se stvari seveda spreminjajo, vendar ekipa večinoma ostaja ista.

Kaj je najbolj vznemirljiv del tega sodelovanja: snemalni proces, posebna produkcijska faza ali performans v živo na odru?

Moram reči, da je vedno enkraten občutek, ko začutiš, da razvijaš nekaj novega in se zapreš v studio ter vse skupaj posnameš. Vedno me prevzame poseben občutek, ko skladbo prvič slišim. Po drugi strani pa obstajajo tudi edinstveni trenutki, ko se znajdeš pred dobrim občinstvom in prostor preveva toplo vzdušje.

Nadaljujva z novim albumom. Ustvarili ste glasbo in besedila za domala vse skladbe na njem. Kako se kreativni proces pri plošči Rituals razlikuje od prejšnjega ustvarjanja?

Mislim, da je bil Rituals ustvarjen bolj zavestno kot Other Directions, ki je nastal zelo spontano. Tudi najnovejši album je zelo spontan, vendar sem bil pri njem odločen napredovati in razviti glasbo. Po navadi najprej ustvarim glasbo in šele nato besedila. No, včasih se kljub temu zgodi obratno, ko imam v glavi najprej besedilo, a je to redkeje. Preden vse to nastane, pa me že preveva, kako naj se izrazim, občutek, emocija nečesa, od koder črpam motive.

Zakaj ste se z založbo odločili izdati album najprej na Japonskem?

Preprosto, založba je želela izdati ploščo najprej v tej državi. Prejšnji album je izšel pri Blue Note, za tega pa sem podpisal pogodbo z Universal. Ta se je že vnaprej odločil izdati album najprej na Daljnem vzhodu.

Ali Rituals dojemate kot skladateljski projekt kot Other Directions? Bi lahko rekli, da gre za ploščo, ki odraža intimne presežke glasbenika, ki raziskuje in se spogleduje z različnimi stili?

Ne vem, nikoli nisem razmišljal o tem. Nikoli ne razmišljam tako. Morda, verjetno je.

Kaj je bilo osrednje vodilo pri ustvarjanju Rituals? Kakšne so bile glavne reference pri pisanju skladb, posebni navdihi v definiranju zvoka na plošči, ki se morda razlikujejo od prejšnjega ustvarjanja?

Za pesmi na Rituals lahko rečem, da jih je večina nastala iz nuje spregovoriti in izraziti občutja ter stališča o aktualnem dogajanju po svetu, o obstoju najrazličnejših kriznih situacij ter o stvareh v sodobni družbi, ki mi niso všeč. To je bila ena izmed osrednjih silnic ustvarjanja. Z glasbenega vidika pa je vzniknil iz poskusa vključevanja vplivov folka iz najrazličnejših delov sveta v jazzovske skladbe, v nekoliko mehkejši format. Tako večina skladb predstavlja skorajda modalno glasbo, kar je zelo nenavadno za komade, ki jih igramo.

Kako ste srečali Joséja Jamesa in se odločili, da ga povabite k sodelovanju pri najnovejšem projektu?

Iskal sem pevca z določeno barvo glasu in vprašal sem Gillsa (Petersona, op. a.), ali pozna primernega vokalista. Hipoma mi je odvrnil, da je v zadnjem obdobju poslušal nekaj pesmi odličnega pevca iz New Yorka. Tako se je začelo najino sodelovanje.

Vaš najnovejši studijski album smo nestrpno pričakovali kar štiri leta. Povejte mi, kako ste preživljali vmesno obdobje?

No, naj poudarim, da to ni povsem moja krivda, saj smo imeli težave z založbo in še nekaj drugimi stvarmi, ki nimajo nobene zveze z muziko. Obljubim, da bo naslednji album izšel prej kot v štirih letih.

Kaj ste počeli v tem obdobju poleg ustvarjanja kompilacije Viagem?

Posneli smo veliko skladb, pravzaprav bi lahko ves posneti material uvrstili na tri plošče. Rituals je prvi med njimi, imamo pa še ogromno drugih komadov, ki jih bomo nekoč izdali.

Povejte kaj več o omenjeni kompilaciji. Kako to, da ste se ravno v letu 2008 odločili izdati kompilacijo bosse nove in samba jazza?

To je pravzaprav glasba oziroma ena izmed zvrsti, ki jo pogosto poslušam doma. Prijatelj z založbe Far Out, Joe Davis, me je preprosto pozval k temu. Imel sem čas in voljo, zasnoval sem kompilacijo in kasneje smo uredili tudi stvari glede avtorskih pravic izvajalcev.

Rezultat je izvrsten, vendar me zanima, kaj ste hoteli doseči s to ploščo. Ste želeli izpostaviti nekaj kultnih klasičnih skladb in jih izdati v sklopu petdesete obletnice bosse nove ali je kateri drugi razlog za to? Na trgu je namreč poplava raznih kompilacij.

Sploh ne, to je sovpadlo povsem naključno.

Other Directions je album, ki je izšel pri založbi Blue Note. Ali je to za vas posebna čast oziroma priložnost?

Seveda, to je prvi italijanski album, ki je izšel pri Blue Note po vsem svetu. Zame je to izjemna čast. To je moja najljubša založba.

Ali je šlo tudi za kakšno obveznost?

Ne, imel sem srečo, da sem naletel na starega prijatelja, ki je zaposlen pri založbi EMI v Italiji. On je zaslužen za vse to. Potem ko je izšla plošča, so nastale težave med založbama EMI in Shema. Posledica je bila ta, da naslednjega albuma nisem mogel več izdati pri Blue Note. Vendar sem imel ponovno veliko srečo, saj mi je uspelo prepričati Universal. Ti so bili celo zelo navdušeni nad mojim predlogom. Naj pojasnim, včasih ne gre za umetnikovo odločitev, saj obstajajo pogodbe, ki nalagajo obveznosti. Kot umetnik lahko posežeš le do določene meje, nato moraš popustiti in reči okej, naj se zgodi, kar se pač mora.

V vašem ustvarjanju lahko zaznamo obilico humanosti, pomena človeškega faktorja. Vaša energija je tudi v sinergiji z drugimi umetniškimi izrazi. Trenutno sodelujete s kultnim italijanskim stripovskim ilustratorjem Giuseppejem Palombom, avtorjem nesmrtnega Diabolika.

Ja, Giuseppeja sem izbral za kreiranje svoje spletne strani, saj nisem hotel imeti običajne strani, le za promocijo umetnika. Želel sem nekaj, kar bi lahko samo po sebi imelo umetniško vrednost. Nekaj domačih prijateljev se mi je ponudilo za delo pri spletni strani, tako sem dobil priložnost sodelovati z Giuseppejem, ki je v Italiji doma blizu mene. To je pravzaprav vsa zgodba. Ilustriral je tudi naslovnico za kompilaciji Viagem (Nicola Conte bo v začetku junija letos izdal nadaljevanje kompilacije Nicola Conte Presents Viagem 2, op. a.), in sicer takrat, ko je sodeloval pri moji spletni strani.

Ali se pogosto počutite kot stripovski junak tudi v resničnem življenju?

Ne (smeh), vendar z umetniškega vidika to pravzaprav ni tako slabo.

Kakšen je vaš odnos do drugih umetnosti, literature in vizualne umetnosti?

Moram priznati, da imam zelo pristen odnos do tega, posebno do literaturo.

Verjetno imate poseben odnos tudi do Barija, domačega kraja?

Seveda, še vedno živim tam.

Kaj se dogaja z znamenitim klubom Fez in kulturnim gibanjem, ki ste ga tam vzpostavili v devetdesetih letih?

Kluba ni več, zadnjo zabavo smo organizirali leta 2004. Najboljši leti za klub in dogajanje sta bili 1998 in 1999.

Ste žalostni zaradi prenehanja teh aktivnosti?

Ne, saj sem se zelo potrudil in naredil vse, kar je bilo v moji moči. Po določenem času pa je vse skupaj postalo prenaporno in žrtvoval sem preveč aktivnega glasbenega udejstvovanja. Vendar sem na vse to zelo ponosen, saj veste, kako je ...

Kaj je vaša najnovejša glasbena pridobitev?

Hehe (smeh), torej, zadnja stvar, ki sem jo kupil, naj malce pomislim ... Vsak teden kupim kaj novega. Kupujem veliko 7-inčnih plošč, na primer Jazz 45. Ko didžejam, namreč vrtim precej tovrstnih plošč. Če pa govorimo o albumu, je to ... v zbirki imam celo nekaj nenavadnih reči. Počakajte, imam 7-inčno spiritualno soulovsko skladbo, ki je izšla pri neodvisni založbi v šestdesetih letih.

Kaj načrtujete v bližnji prihodnosti, kar se tiče produkcije albumov, snovanja nove muzike?

Kmalu bo izšla kompilacija Nicola Conte Presents Viagem 2, nato bom začel snemati skladbe za nov album. Mislim, da bom to počel nekje od septembra do decembra letos.

Ali boste k sodelovanju povabili isto zasedbo?

Seveda, vendar mislim, da bom tokrat povabil tudi druge goste. Večina jih bo najverjetneje iz ZDA.

Opazila sem, da ste na zadnji plošči sodelovali z Duškom Gojkovićem, priznanim srbskim skladateljem.

Ja, poznam Duška, vendar ne bi rekel, da sem sodeloval z njim. Skupaj sva naredila priredbo ene izmed njegovih skladb z albuma Swinging Macedonia. Zelo mi je všeč njegova glasba, vendar se z njim še nisem srečal v živo.

Katere glasbenike, ki se vam zdijo zanimivi in še niste sodelovali z njimi, bi želeli vključiti v prihodnje projekte?

O tem pa nikoli ne govorim, preden tega ne naredim!

Mateja Rot