Pestilence

Pet poglavij ene kariere

V svetu umetnosti in glasbe se mnogokrat pojavlja vselej aktualno vprašanje, koliko si posamezni avtorji lahko privoščijo v gradnji doslednega ustvarjalnega opusa. Iskanje ravnotežja med uvajanjem drznih novitet in ohranjanjem uveljavljenih in preverjenih elementov je vselej težavno in tvegano.

Tako se na eni strani v zgodovini rockovske glasbe pojavljajo ustvarjalci in izvajalci, ki svoje uspešno uveljavljene vzorce ponavljajo v neskončnost, ter na drugi glasbeniki, ki sleherni projekt v nemirnem duhu dodobra nadgradijo ali vsaj predrugačijo. Med slednje spadajo tudi iz metalskih glasbenih vod izvirajoči Pestilence, ki so vsako od petih studijskih plošč zastavili zvokovno in slogovno drugače ter na vsaki deloma zamenjali tudi postavo. So eni tistih, ki jim je kontinuirano uspevalo nadgrajevati svoj izraz v smislu kompleksnosti in idejne virtuoznosti lastne godbe.

Ustvarjalno pot nizozemskih metalskih posebnežev je treba razdeliti predvsem na dva povsem ločena dela: prva epizoda njihove kariere je bila relativno kratka, a herojska, saj je zasedbo in njeno ime zapisala v legendo za vekomaj. Odvijala se je med letoma 1986 in 1994, ko je zasedba nepričakovano razpadla na svojem kreativnem vrhuncu. Drugi del delovanja se dogaja v zadnjih dveh letih, ko je bila skupina Pestilence po petnajstletnem premoru nepričakovano ponovno obujena in ustvarjalno aktivna. Pred nedavnim je zasedba namreč prvič obiskala tudi Slovenijo in ob starih klasikah predstavila svežo ploščo Resurrection Macabre, ki je za vse poznavalce naslednje v vrsti presenečenj, s katerimi vedno postreže ta metalska institucija in znamka.

Pestilence so se zbrali leta 1986 na pobudo kitarista Patricka Mamelija, ki je z mladostniško upornostjo želel ustvarjati temačno in udarno glasbo. Morda zaradi objektivnih kvalitet, morda zaradi priročnosti in bližine so zelo zgodaj pritegnili pozornost tedaj še vzhajajoče domače založbe Roadrunner, ki je kasneje prerasla v eno vodilnih ustvarjalk trendov težke rockovske glasbe. Leta 1988, po komaj nekaj nastopih in dveh izdanih promocijskih demoposnetkih, je luč sveta ugledal prvenec zloveščega naziva Malleus Maleficarum, ki je bil nekakšen odgovor na temačne kompozicije zgodnje Sepulture. Kmalu po izdaji je zasedba medse sprejela drugega močnega člana, basista in vokalista Martina van Drunena, ki je v nasprotju z zadržanim in tihim bobnarjem Marcom Foddisom in kitaristom Patrickom Uterwijkom vplival na zvok zasedbe in tako postal konkurent nespornemu vodji in samohodcu Patricku Mameliju. Album Consuming Impulse iz leta 1989 je premaknil izraznost kužnih fantov v tedaj trendovski death metal, zasedba je tako okrepila zvok, izboljšala tehniko in se začela prebijati med globalno metalsko glasbeno elito. Na žalost se formula z dvema močnima ustvarjalcema z ramo ob rami ni izšla, zato je prišlek Van Drunen zapustil kolektiv in odšel novim dogodivščinam naproti ter ustanovil lastno zasedbo Asphyx.

Okrog leta 1991 je močno gibanje t. i. tehničnega death metala, ki se spogleduje z različnimi žanri, zlasti jazzom in fusionom, predstavilo svoje prelomne izdelke. Floridski Death so napovedali uspešno in plodno kariero, njihovi someščani Cynic in Atheist so jim tesno sledili, Pestilence, ki so ves čas veljali za evropsko divizijo tovrstne izraznosti, pa so besno razvijali nov material. Tako kot pokojni Chuck Shuldiner v Death je tudi Patrick Mameli v Pestilence vzdrževal popolno kontrolo nad ustvarjanjem materialov in kadrovanjem članov zasedbe. Pravzaprav se je med obema zasedbama ustvarilo skorajda otročje rivalstvo, ki je občasno presegalo meje dobrega okusa. Tretja plošča Pestilence je za vekomaj ostala tudi najprepoznavnejša, najprezentnejša v svojem času in tudi komercialno najuspešnejša. Postala je nekakšna zimzelena klasika, ki se je zdela neprekosljiva. Album Testimony Of The Ancients je uvedel rahlo olajšan zvok, zvok klaviatur, tehnični napredek ter premišljeno strukturo komadov, ki so se vselej zaključevali s polminutnimi konceptualnimi zvočnimi inserti oziroma outri. Zasedbi se je pridružil izvrsten basist Tony Choy, član banda Cynic, ki je definiral tudi nadaljnje ustvarjalne podvige. Tako so Pestilence po zvezdniški turneji, na kateri studijski glasbenik Choy ni sodeloval, obdržali »live« basista Jeroena Paula Thesselinga in se opogumljeni od uspehov odpravili snemat nov material. Leta 1993 je na trg prišla plošča Spheres, ki je med metalsko populacijo dvignila veliko prahu in jo odvrnila od sledenja svojim dotedanjim ljubljencem. Glasba se je obrnila v skrajno progresivne vode, v opevana jazz in fusion, v sintetični kitarski zvok, psihedelične pasaže in kompleksne kitarske solaže. Tako je tudi četrti plošči uspelo nesporno narediti velik korak naprej, verjetno najodločnejšega do tedaj, a Mameliju so takrat nekako pošle moči.

Leta 1994 je razočaran nad prodajnim lapsusom, neuspešnim lansiranjem specifičnega sloga in menda tudi nad strukturo publike − kar se je pripetilo najkompleksnejši plošči njegove zasedbe − razpustil Pestilence, ostal njihov edini polnopravni zastopnik in začel kariero zavarovalniškega agenta. Pestilence so podobno kot preostali bendi koncepta t. i. nadžanrskega metala propadli in za seboj pustili veliko luknjo, ki je pravzaprav nihče ni nikdar zapolnil. Ko je po dolgoletnem premoru, leta 2000, Patrick Mameli obljubil sodelovanje pri dobrodelnem koncertu za pomoč z rakom obolelemu nekdanjemu rivalu Chucku Shuldinerju, je v intervjuju za spletno revijo Empty Words pojasnil svojo odločitev za opustitev glasbene kariere. Poleg zavračanja nekdaj zvestih starih oboževalcev ga je vse manj zanimal tudi metalski žanr. Pri dobrodelnem koncertu pa v resnici ni sodeloval, čemur so botrovale težave z zbiranjem ustrezne postave, je pa v isti sapi napovedal ponovno združitev kultnega benda. To se je zgodilo veliko pozneje, leta 2008, ko je Patrick Mameli ponovno oživel, zbral ekipo, ki jo sestavljajo stara znanca Patrick Uterwijk in Tony Choy ter švedski bobnar Peter Wildoer. Tej ekipi, ki jo vodja seveda razglaša za najboljšo do zdaj, je uspelo narediti vnovičen, zdaj že skoraj pričakovan preobrat v izrazu, brez neposredne navezave na zadnjo, zdaj že davno izdano ploščo Spheres. Tovrstni premik pomeni deloma k lastnim koreninam vračajočo se izraznost ter na drugi strani korak naprej v matematični sinkopirani, skoraj industrijski zvok na sledi kakšnih Meshuggah. Tako so, verjetno ponovno ne naključno, Pestilence spet nekoliko spremenili svoj obraz, tokrat znova v bolj trendovski in komercialno varnejši smeri brutalnega metala. Takšno sliko ponuja Resurrection Macabre, album, ki je izšel pred nekaj meseci in zaradi katerega smo jih tudi lahko videli na letnem odru Gala hale. Na koncertu so dokazali, da vsekakor vedo, kako se streže death metalu, čeprav ga preigravajo zapriseženi ljubitelji jazza.

Miha Colner