Grizzly Bear

Iskanje pozabljenih krajev

Grizzly Bear so ta trenutek ena najbolj cenjenih t. i. indie zasedb. V nekaj korakih so iz zgodnjih eksperimentov razvili premišljen in v vseh ozirih dodelan glasbeni koncept. Imenuje se Veckatimest, naslovljen po nenaseljenem otoku na obali Massachusettsa.

Resda so po širši prepoznavnosti v prednosti, ampak predzgodovina pripada duu Department Of Eagles. Izhodišča so podobna in takrat je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bosta ustvarjalne sile združila Daniel Rossen in Ed Droste. Prvi je s Fredom Nicolausom kar doma pripravljal eksperimente, križance med intimno akustično izpovedjo in zvočnimi izpadi vseh vrst, pod imenom Department Of Eagles. Drugi je sicer vodil zasedbo Grizzly Bear, ampak prvi album Horn Of Plenty je pripravil praktično sam v domačem improviziranem studiu. Kar se v obeh primerih še kako pozna. Izvedbe so še okorne, prej igra z zvoki na slepo, brez prave smeri in jasne zamisli. Glasba je bila zgolj zanimiva, manjkalo ji je nekaj izkušenj, da bi postala tudi dobra. Izkušnje so prišle postopoma, najprej s prilagajanjem na različne bivanjske okoliščine, kasneje s trpkimi izgubami najbližjih in ne nazadnje s ponudbami za različna sodelovanja. Člani Grizzly Bear so v New York prišli z različnih koncev Združenih držav in niti najmanj niso prvi, ki so premik občutili kot mali šok. Že tu se ponuja primerjava z Animal Collective. Oboji so v metropoli z vsemi rokami sprejeli ponujene možnosti in vsestranske vplive. Potrebovali so nekaj let, da so uglasili zunanje vibracije z notranjimi željami. Ker je prvi album The Whitey On The Moon UK šel mimo dokaj neopaženo in je vmes Daniel Rossen pristopil h Grizzly Bear, se je zdelo, da so Department Of Eagles prostočasni projekt, za nedoločen čas odrinjen na stranski tir. Da ni čisto tako, sta Rossen in Nicolaus v razširjeni zasedbi pokazala z lansko ploščo In Ear Park, posvečeno leta 2007 umrlemu očetu Daniela Rossna. Naslov plošče se nanaša na park, kjer sta se oče in sin pred davnimi leti rada sprehajala. Nasploh so spomini na neokrnjene kraje rdeča nit vseh ključnih plošč Grizzly Bear in Department Of Eagles. Yellow House, drugi album Grizzly Bear, je naslovljen po hiši stare mame Eda Drosteja, kjer je skupina v miru snovala in snemala vse bolj kompleksne pesmi. Če je Department Of Eagles že zaradi manjše zasedbe in nižjih ambicij bližje zgodnjim delom Vana Dyka Parksa, so Grizzly Bear z večglasnimi vokalnimi harmonijami preraščali v zrele The Beach Boys. Relacija je večplastna, saj je tudi Van Dyke Parks priskočil na pomoč Brianu Wilsonu pri snovanju kompleksnega dela z delovnim naslovom SMiLE, tako je s prihodom Daniela Rossna ogromno pridobila skupina grizlijev. K sreči na uresničitev projekta ni bilo treba čakati 37 let.

Odlični odzivi na album Yellow House so zasedbo Grizzly Bear nepričakovano pripeljali do položaja, ko so ogrevali nastope Radiohead in Tv On The Radio, gostovali pri nočnih televizijskih šovih, na velik koncert jih je povabil Paul Simon. V Los Angelesu so nastopili s simfoničnim orkestrom in že takrat jim je aranžmaje pomagal pripraviti Nico Muhly.

Kljub nenadni povečani pozornosti niso pozabili na soborce iz starih, klubskih dni. Morda so želeli poudariti svojo pripadnost in so na vmesnem minialbumu Friends k sodelovanju povabili vrsto starih prijateljev. Podobno so namreč storili že po izdaji plošče Horn Of Plenty, ko so predvsem didžeji pripravili za ves cede remiksov, ki so izšli na bonus plošči k naslednjim izdajam albuma. Pri Friends je šlo za tesnejše sodelovanje; nekateri so posneli priredbe pesmi z albuma Yellow House, drugi so bili zraven pri snemanju pesmi, ki niso našle prostora na drugih ploščah, kar je bila priložnost, da se na enem mestu zbere rezultat tega druženja. Pravzaprav je plošča Friends pravo nasprotje tega, na kar so se pripravljali Grizzly Bear. Oddih pred resnim delom.

Tokrat so za pripravo in snemanje naslednje plošče potrebovali skoraj leto dni. Najprej je vsak zase ali v dvoje pripravil poskusne posnetke. Te so si izmenjevali po elektronski pošti in jim kasneje v mirnem okolišu Massachusettsa dali osnovno obliko. Prvič kot skupina. Snemali so v treh studiih, orkestracijo je pripravil Nico Muhly, ki je nazadnje delal z Antonyjem in še prej s Philipom Glassom in Björk. Zraven so pritegnili dekliški pevski zbor. Iz Anglije je priletel Gareth Jones in dal posnetkom končno obliko. Velikokrat se zgodi, da dolgotrajen proces izniči prvoten žar pesmi, ampak nova glasba Grizzly Bear preprosto zahteva mučen, dolgotrajen, pazljiv proces. Ni čudno, da se je zanje že uveljavil pojem komorni pop. Nato se je zgodilo tisto, kar se danes dogaja in kjer avtor izvajalec ne more nič – ilegalna izmenjava digitalnih datotek. Tri mesece pred uradnim izidom plošče. Kdo jo bo sploh kupil? Skupina samo skomigne z rameni, češ, kaj pa moremo. Iz danega položaja poskušajo izcimiti največ. Tolažijo se, da tako pridejo do njihove glasbe mnogi, ki sicer verjetno ne bi. Mimogrede, na originalni plošči se Veckatimest sliši precej bolje kot na snetih MP3-jih! To je album, kjer so podrobnostim namenili enako pozornosti kot vsemu drugemu, kar poslušalcu najprej pade v ušesa. Na prvi posluh izstopita dve skladbi, morda tri, preostalo zna nestrpnemu poslušalcu hitro odtegniti pozornost. Grizzly Bear ne ponujajo hitro pripravljene muzike za še hitrejšo porabo. Njihov »pop« preprosto zahteva čas in pozornost. Je glasba pretanjenih občutij, večji del introspektivna, le tu in tam se razživijo, takrat se po pravilu spremeni zvok, ki postane grob, neotesan, prvinski. V skladu s tem so besedila groba in neposredna, nenehno se dotikajo spoznanj o izginjanju prostorov in minljivosti časa ter ne nazadnje izprašujejo avtentičnost človeških odnosov, ne da bi se sramovala spusta v patetiko in po drugi strani v samoljubje. Le v eni od dvanajst pesmi ni uporabljena beseda time, tako jih ta obseda.

Primerjave z Animal Collective se nenehno vrstijo in kar vsiljujejo. Relacija vzdrži vsaj na določenih točkah. Oboji so na začetku brez prave smeri in premisleka izvajali eksperimente vseh vrst ter so razcepljeni med urbanim in ruralnim okoljem. Oboji so lastne zmožnosti prenesli na večglasne harmonije in obojim napovedujejo svetlo prihodnost. Skupini sta letos tudi objavili svoje najbolj dovršene plošče. Takoj po izidu 6. januarja so bili mnogi mnenja, da bo Merriweather Post Pavilion prvi in edini resen kandidat za ploščo leta. Morali bi počakati vsaj do konca maja.

Janez Golič