Radical Improvisation Duet

Radikalno v svet poln pasti

Radical Improvisation Duet svoje delovanje razkriva že z imenom, člana, bobnar Jaka Berger in saksofonist ter kitarist Marko Karlovčec, pa se ga vseskozi trudita še dodatno poglobiti in razširiti.

Glasbenika s široko razprtim pogledom imata za seboj dve raznoliki plošči, ustanovitev založbe ter kopico odmevnih kolaboracij s priznanimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, do ustanovitve Radical Improvisation Dueta pa jima je vedno nekaj manjkalo. Do zdaj najbolj odmeven Bergerjev prispevek gre iskati v sodelovanju z Achillejem Succijem in Samom Šalamonom, s katerima je pod svojim psevdonimom BRGS Time tudi izdal ploščo Bas Trio. Karlovčca smo si najlaže zapomnili po njegovem poglobljenem pristopu h glasbi Johna Zorna in projektu Sinai – glasba Johna Zorna. V pogovoru prek interneta smo se posvetili predvsem muziciranju v njunemu duetu, kako sta se spoznala, kako je nastala založba EatThis Production in kako v glasbenem smislu pristopata k vprašanju improvizacije, pri čemer je svojo vlogo odigral ljubljanski obisk legendarnega kitarskega inovatorja Keitha Rowa, čigar delavnice sta se udeležila.

Pred nekaj več kot mesecem dni sta izdala dva albuma, ki sta do neke meje precej različna, a ju vodi podoben zanos. Kakšna je zgodba za obema in seveda za novo založbo EatThis Production, kjer sta izšla?

Marko: Plošča Srečanje/Encounter je pravzaprav posnetek najinega prvega koncerta, ki se je zgodil po nekaj mesecih poznanstva in dveh predhodnih srečanjih. S koncertom in posnetkom sva bila zelo zadovoljna, zato sva se ga odločila izdati. Plošča Vlaknasta sonca pa je nastala to jesen, posneta je v takratnem Jakovem stanovanju, bivšem prostoru za vaje. Pobudo sem dal nekako jaz. Velik del tega je bila želja posneti oziroma dati skupaj stvari, ki so se mi takrat na kitari dogajale (in se mi še vedno). Raziskati sem želel neki improvizatorski način interakcije med kitaro in bobni, ki sem ga že dolgo slišal v glavi. O založbi bo več povedal Jaka, ki je opravil tudi odlično delo glede miksa in obdelave.

Jaka: Kot je Marko že povedal, je plošča Srečanje res najino prvo srečanje na odru in ima zame močan naboj. Na teh posnetkih sva se preprosto zlivala v eno in jaz se spomnim le tega, da je igranje vodilo nekaj notranjega in zelo sinhronega. Vlaknasta sonca so bila Markova ideja, ki pa mi je zelo ugajala, kajti po letih igranja s kitaristi je bil to trenutek, ko so bili kitara in bobni svobodni. Še posebno so mi všeč deli z akustično kitaro, ki imajo bolj subtilno naravo. EatThis Production je zrasel zaradi potrebe po tem, da glasba, ki nastaja dnevno v meni, dobi svoj prostor. Čakanje na velike založbe je dolgotrajen postopek in v tem času se kot umetnik že odpraviš na novo dogodivščino, medtem ko je birokracija za tvoj album neskončna (če sploh dobiš odgovor). Z EatThis vem, da bo vsaka plošča ugledala luč sveta in imela možnost priti do ljudi ter da o tem ne bo odločal nekdo v neki veliki monopolni založbi.

Do zdaj sta vsak zase prehodila že kar lep kos glasbene poti. Kateri korak v vajinem razvoju se vama je pred nastankom dueta zdel najpomembnejši?

Marko: Mogoče ta, ko sem se pred leti odločil, da bom začel igrati saksofon. Sicer pa je takih trenutkov ogromno. To je lahko koncert, ki te totalno pretrese. In teh je bilo kar nekaj. Dostikrat so čisto intimni trenutki, za katere nihče ne ve. Poslušaš neko glasbo in v njej je en del, morda traja dve sekundi, ki te razsuje in ti lahko spremeni življenje. Ti majhni trenutki so zame skoraj najpomembnejši.

Jaka: Zgodilo se je enkrat v Novem mestu, ko sem se odtujil od dogajanja na sceni. Glasba mi je od nekdaj krojila dojemanje življenja in pogled skoznjo me je vodil do tega, kar sem in kar vem. Udeležba na desetdnevni meditaciji v tišini mi je izostrila um in dojemanje okolja. Od takrat muziko oziroma zvok dojemam še bolj subtilno in univerzalno. Sledil je trenutek − moj prvi stik z večjimi projekti. Spoznal sem Sama Šalamona in Achilleja Succija (hvala obema za podporo in zaupanje!), to je bila izkušnja, ki mi še danes pomaga na glasbeni poti. Sploh pa je pomembnih milijarde malih stvari, ki te potegnejo v razmišljanje in spodbudijo nov pogled na stvari.

Kako je sploh nastala ideja o improvizatorskem duetu?

Marko: Spoznala sva se potem, ko me je na Jako opozorila moja punca, ki je menila, da sva sorodna čudaka. Ideja o impro duetu je bila logična posledica, ker sva si to oba že obupno želela prakticirati.

Jaka: Tako kot vse v vesolju: sile privlačnosti poskrbijo za spoznanje in želja in instinkt poskrbita za združitev. Od prvega trenutka nisva kaj dosti razmišljala, ker sva oba obupno iskala sorodno dušo v glasbi, ki naju vleče vedno globlje – »free impro« eksperiment.

S kakršnimi koli kolaboracijami nimata nobenih težav. Videli smo vaju že z N'Tokom, na letošnji Sajeti pa nameravata nastopiti ob italijanskemu dvojcu Mimesys. Kako se je razvilo to sodelovanje?

Marko: Z Miho, ki dela program za Sajeto, sem bil zmenjen, da letos nastopiva s katero izmed svojih zasedb. Nato mi je predlagal, da nastopimo v sklopu Sotočja z duom Mimesys. Poslušala sva nekaj njihove glasbe in se takoj navdušila za sodelovanje.

Jaka: Marko se je dogovarjal za nastop dueta na Sajeti, kjer so oni predlagali sodelovanje. Super trik je bil, da sem Mimesys kliknil na myspaceu nekaj dni pred potrditvijo sodelovanja in se mi še sanjalo ni, da bomo končali skupaj. Veselim se snidenja.

Nedavno se je v Ljubljani mudil legendarni kitarski inovator Keith Rowe, ki je znotraj festivala zvočnih umetnosti Earzoom tu tudi nastopil in čigar delavnice sta se udeležila. Kako je bilo?

Marko: Zanimivo. Med drugim tudi zato, ker sem o kompoziciji Corneliusa Cardewa že bral, nisem pa nikoli slišal izvedbe ali videl partiture. Premise so bile nekako vsem jasne, izziv pa je bil to prenesti na lastno igranje. Keith nam je skušal nekako približati partituro, želel je, da bi jo sami začutili, hkrati pa nam je podal svoje videnje te. Če si iskren, je težko avtomatično sprejeti videnje nekoga drugega. Mislim, da moraš sam pri sebi to razdelati tako, da deluje kot konstruktivni napotek. Veliko smo se pogovarjali o temeljnih glasbenih in umetniških vprašanjih. Tukaj se je izkazal kot odličen sogovornik. Zelo dobro zna poslušati, sprejemati in vsakomur nakloni pozornost in spoštovanje. To je name naredilo velik vtis. Nekaj osebnih pogovorov mi je dalo precej misliti. Sploh pa je super s tako izkušenim in predanim avantgardistom izmenjevati mnenja in poglede. Želel bi si le, da bi še več igrali.

Jaka: Bilo je svetovno (smeh)! Rad imam težke preizkušnje, ki so povezane z najglobljimi vzgibi človeških občutkov, in še posebno vprašanja − zakaj. Skozi kompozicijo Corneliusa Cardewa nas je Keith skušal vpeljati v najgloblje kotičke samega sebe. Sam sem ga spoznal in videl kot mešanico guruja iz Mjanmara S. N. Goenka in Vinka Globokarja (smeh), v najboljšem pomenu obeh.

Ali gledata zdaj na glasbo ali improvizacijo kako drugače?

Marko: Vtisi so še sveži. Dobro pri takih stvareh je, da te prisilijo, da ponovno premisliš lastne pozicije. Kar seveda ne pomeni nujno, da jih spremeniš. Se pa bolj zavedaš realnosti različnih pristopov. Zanimivo je bilo, kako je določene aspekte – čas, tišino in pozicijo zvokov – ilustriral z glasbo Mortona Feldmana in jih apliciral na improvizatorsko prakso.

Jaka: Po vsem skupaj bi bilo težko, da ne bi (smeh). Fasciniral me je Keithov pogled na glasbo skozi slikarstvo, kjer ni toliko kopiranja del, kot je na jazzovski sceni, kjer lahko glasbenik vse življenje preigrava glasbo (standarde) drugih umetnikov in ves čas misli da je kreativen. Kateri slikar pa živi od tega, da vsak vikend riše Mone Lize? Ne!!! V glasbi se to vedno dogaja. Biti v današnjem trenutku in povedati nekaj novega, se izraziti s svojim glasbenim jezikom in ga sploh imeti je zame nekaj, po čemer bom vedno stremel. To ne pomeni, da ne bom nikoli v življenju špilal česa zlajnanega, vsi to počnemo in malo jih je na svetu, ki se jim uspe otresti teh neumnosti (smeh). Edini in pravi cilj umetnika je, da v danem času in prostoru ustvari lasten jezik, lasten izraz in čuti ta trenutek na novo.

V našem prostoru je kar nekaj entuziastov za poslušanje radikalnejših glasbenih praks. Ob tem je vsaj znotraj elektronskih ali strogo eksperimentalnih odvodov moč najti tudi nekaj izvajalcev, zdi pa se, da tistih, izhajajočih iz jazza, močno primanjkuje. Zakaj je tako?

Marko: Uf, ne vem, ali je dobro sploh začeti to polemiko (smeh). Razlogov je lahko več. Med njimi sem opazil nerazgledanost, zaplankanost, močno tržno mentaliteto in še marsikaj. Problem je med drugim v tem, da je trenutno veliko zanimanje za »jazz«. S tem mislim, da se ne ponuja in hodi poslušat glasbe, ampak nekaj, kar mora imeti osnovni nabor klišejskih označevalcev tega, kar naj bi bil jazz. Jazz, ki se izvaja, je potemtakem vaja v slogu, ne pa živo, kreativno muziciranje. Zelo sem razočaran nad t. i. mladimi jazzisti. Nosijo se kot konservatorji neke glasbene forme, ki je starejša celo od njihovih staršev. Mnogi med njimi ne poznajo niti Ornetta Colemana, čeprav je njegova glasba stara že več kot petdeset let. Na splošno mislim, da sploh nimamo istih interesov glede raziskovanja in izrazne nuje. Tega v veliki večini jazza ne slišim, zdi se mi anemičen. Verjetno je prav tudi, da povem, da se nimam za jazzista in jazza pravzaprav nikoli nisem igral. Je le eden izmed pomembnih vplivov.

Jaka: Ha, konformizem je šampon za pranje glave, je rekel moj prijatelj Zoki in s tem se popolnoma strinjam. Tudi čas nam kaže resnico te izjave. Biti glasbenik pomeni danes isto kot delavec, le da nisi vsak dan v isti pisarni. Sploh v jazzovskih vodah je prisotna poplava obrtnikov. Danes se moraš odreči marsičemu, da ohraniš svoj izraz in ostaneš zvest ustvarjanju v danem trenutku. Težko se je med drugim odreči konformizmu, ki je plesen današnje družbe.

Evropa se vsaj finančno zdi zatočišče nekaterim ameriškim glasbenikom improvizatorjem, ki so doma za nastope dokaj slabo plačani. Kje je tu Slovenija? Ali obstaja možnost, da prodreta v tujino?

Marko: Ja, slišal sem za to. Glede preboja v tujino pa mislim, da se nama nikamor ne mudi. Če lahko za konec omenim še en problem, s katerim se soočamo na naši sceni (verjetno je podobno tudi marsikje drugje): organizatorji, distributerji in ne nazadnje občinstvo ne spoštujejo in nimajo osnovnega razumevanja za improvizatorske glasbene prakse. Dostikrat imaš občutek, da se resnično ne zavedajo, kaj pomeni izvesti enourni koncert radikalne improvizacije. V to uro je vloženega ogromno truda, ki pa se ne začne in konča z nastopom. Vanj je všteto vse od vsakodnevnega razmišljanja o glasbi do problemov, igranja, vaj, priprav itd. Vse to je pomembno in ločuje improvizacijo od preprostega jam sessiona. Pri improvizaciji, ki se jo trudiva razvijati, resnično ustvarjaš muziko v trenutku. In mora stati sama zase, vsak zvok je pomemben, potrebni sta koncentracija in predanost temu početju. S tem ne trdim, da je ekstremna improvizacija vredna več od drugih načinov muziciranja, temveč zgolj to, da v tukajšnjih krogih niti približno ni dovolj spoštovana.

Jaka: Hehe, tako je menda povsod po svetu, doma nisi vreden nič, zunaj pa bi te pojedli (smeh). Vesel sem, da se lahko tako veliki svetovni ustvarjalci zatečejo nekam in preživijo, kajti sicer ne bi imeli vse te dobre glasbe. Žalostno, da jih doma ne vidijo v takšni luči, kot si zaslužijo. Zjokal sem se, ko sem na neki točki dojel, da so vsi ti vrhunski ustvarjalci doma pod eno luknjasto streho, ki se ji reče The Stone, pred tem v klubu Tonic in še prej v Kniting Factoryju. Ena mala klet, kjer vsi moji idoli vohajo plesen in nimajo za elektriko, uh! Preberite si članek Marca Ribota v eni od prejšnjih številk Muske (9-10/05, op. ur.), ki je prva objavila njegov esej. V Sloveniji je tako, da imamo štiri dogodke na leto, ki podpirajo tovrstne ustvarjalce. Vsem, ki ste dali prostor svobodni improvizaciji: hvala, ker ste, ker obstajate! (smeh).Kar se tiče dueta in tujine – vedno je možnost, omejuješ se lahko le sam in midva imava vse senzorje odprte. Poti se odpirajo same, ko si zanje zrel, sam pa se odločiš, na katero boš stopil.

Tit Podobnik