Rio Loco: Maghreb central (Coeur de Fete)

Zvoki sončnega zahoda

Festival glasb in kultur sveta Rio Loco v organizaciji Mesta Toulouse poteka v tem francoskem mestu vsako leto že od leta 1995, po balkanskih, španskih, senegalskih in mnogih drugih godbah so tokrat (končno!) prišle na vrsto dežele Magreba: Alžirija, Maroko in Tunizija.

Koncerti, razstave, filmi in predstave približno 300 povabljenih umetnikov so se odvijali na različnih prizoriščih ves junij, jedro dogajanja pa se je zgostilo v petih dneh t. i. Srca fešte v parku Prairie des filtres ob Garoni. Koncerte med 17. in 21. junijem je po še nedokončnih podatkih obiskalo nekaj čez 100.000 gledalcev, to je skoraj 80.000 manj kot lani – vendar so Balkanci bojda v Franciji strašno popularni, medtem ko so Magrebčani "divjaške predmestne horde, ki so zasedle mestno jedro", kot so izjavili okoličani, ki so zahtevali znižanje jakosti zvoka in jo (žal!) od tretjega dne dalje tudi dosegli. Začetek je bil torej veličasten, vikend malo manj, saj se je zvok odlične koncertne godbe tepel s šumotom množic, ki je godbo ob mešalnih mizah obeh koncertnih prizorišč že skoraj preglasil.

Kratkih in celovečernih filmov si nisem ogledovala, ker so se časovno prekrivali s koncerti, medtem ko se je koncerte dalo videti vse, če so se izvajalci držali odmerjene ure in pol – in povečini so se je. Začelo se je vsak dan ob 17. uri z lutkami v t. i. kulturni vasi in s pravljičarji ob glasbeni spremljavi na najmanjšem prizorišču, na za spoznanje večjem malem odru tik zraven se je koncertno dogajanje začenjalo pozno popoldan in končevalo ponoči, med osmo in pol polnočjo pa so se odvijali glavni koncerti na velikem odru, pred katerega se je večkrat nagnetlo več deset tisoč gledalcev, polnih alžirskih, maroških, tunizijskih in berberskih zastav, ki so doživljale tudi trenutke v rokah zvezdnikov na odru.

Prva je v sredo ob 18.30 na manjšem odru zagodla drugogodbena znanka Hasna Becharia, nastop je pod žarkim soncem (sončna ura je bila bliže 16.30) v neznosni vročini izzvenel precej medlo, čeprav glede na okoliščine občudovanja vredno energično, sploh ker je občinstvo le medlelo na travi ali poiskalo oddaljeno prvo senco. Ob osmih je glavni oder otvoril bobnar Karim Ziad z Ifrikijo ter gosti, maalemom Hamidom el Kasrijem, pianistom Bojanom Z.-jem in saksofonistom Julienom Louraujem; sprva omleden jazz se je razživel, ko so vajeti prevzeli gosti, zlasti gnaviji. Ob desetih, ko se je le počasi temnilo, je nastopil glavni zvezdnik festivala Khaled, s precej podobnim repertoarjem kot na odličnem nastopu na Drugi godbi tri tedne prej, ljubljanski začetek z daljšimi vokalnimi uvodi je bil za kanec boljši od toulouškega, nadaljevanje pa zaradi navdušene množice, ki je povečini pila vsako Khaledovo besedo in željno vsrkavala (in poznala) vse pomene, zares čarobno doživetje zlitja energij odra in avditorija; kot dodaten presežek so se za pesem Ya Mimoun Khaledu pridružili tudi Ziadovi gnaviji. Večer se je končal s polnočnimi elektronskimi manipulacijami lutenj dvojca Duouds pihalcem Ricom Gaultierjem; zanimivo, a po silovitem Khaledu ne dovolj močno, da bi v temnem utripanju odrskih luči tvegala pohod tik do odra čez omagana telesa v travi, ki so na dolgo in široko zapolnila manjše prizorišče.

Tudi v četrtek je bilo vroče: ne le ozračje, temveč tudi razpoloženje in glasba. Že živahnega pravljičarja Ramdana Saida je spremljal izvrsten lutnjist, tudi multiinstrumentalist Nasr Eddine Beghdad z venčkom alžirskih popularnoglasbenih klasik. Vzhajajoča zvezdnica Hindi Zahra je sicer navdušila zgodnje obiskovalce, ki so se gnetli pred manjšim odrom, vendar me njen r'n'b pretežno v angleščini ni pritegnil. Kabilski zvezdnikIdir je s spevnimi, melodičnimi in poskočnimi komadi, ki so na odru zaživeli mnogo bolje kot s plošč, dodobra razvnel množico na velikem prizorišču, ki se je zgostila in razlila onkraj stranic in oddaljenega stolpa z mešalno mizo, ko se je temnilo in je oder zasedla maroška zvezdnica Najat Aatabou (razgovor v prihodnji številki, inš allah) z Justinom Adamsom. Ker sem že od konca 80. let povsem nora na Najatin visoki glas iz mladosti v spregi z globoko maroško lutnjo, sem tale projekt zvezdnice srednjih let z nekakšnim maroškim bigbendom pričakala s precej skepse, ki se je razpršila takoj, ko je na oder stopila Najat, kajti tedaj je iz mlakuže nastalo žlahtno vino, ki se je do konca razcvetelo v silovit, karizmatičen nastop z drncem, poln glasbene in odrske alkimije. Vsekakor zame eden najboljših nastopov festivala. Tudi zato polnočni nastop tria pianista Joachima Kuhna, gembrista Madjida Bekkasa in tolkalca Ramona Lopeza ni pritegnil toliko, kolikor bi lahko, čeprav je premogel močne trenutke; tokrat so se omagane množice v horizontali raztezale še dlje kot večer prej.

V petek se je po deževnem jutru ohladilo, hlad je občasno zavel tudi po povečini še vročem koncertnem ozračju, predvsem zato, ker so bučne zvočnike, katerih moč me je med Khaledom in Najat Aatabou med poskusom ogleda odra od blizu dodobra pretresla od znotraj in zunaj ter zelo hitro odgnala na varno razdaljo, utišali na mnogo prešibko jakost za vikend množice radovednih Touloužanov. Tunizijska zasedba Djerba International na manjšem odru je postregla s pestrim jazzovskim pop rockom, močno začinjenim s tunizijskimi tradicionalnimi popularnimi zvoki. Nastop alžirske kabaretne pevke, plesalke in igralke Biyoune na velikem prizorišču, ki se je počasi polnilo, je bil čustven, poln dialoga in duhovitih šal, navdušeno ni bilo le občinstvo, temveč tudi zvezdnica. Nekaj surove energije glasbe, vendar mnogo manj kot prejšnja večera, je zavelo med nastopom elektronika in hiphoperja U-Cefa, ki je postregel s pestro zmesjo godb, lastnih in tujih (Harrachijeva Ya Rayah, Hancockov standard), vendar bi bil nastop godbeno precej slabokrven, če ne bi imel v zasedbi odličnega toulouškega Cheba Nacima s silovitimi in občutenimi vokalnimi uvodi. Prizorišče polnočnega manjšega odra, na katerem sta muzicirala pevec Mounir Troudi in kvartet trobentarja Erika Truffaza, je bilo tokrat do konca natlačeno s sedečimi pred odrom in stoječimi množicami daleč naokoli; z razdalje: prijeten jazz z arabskimi ritmičnimi in melodičnimi vokalizacijami.

Sobotni popoldanski nastop alžirskega pevca Akima el Sikameye sem žal ujela le v drobcih z zaslona v tiskovnem središču, ker se je intervju z legendama raija zamaknil in nato še zamujal; instrumentalist in pevec Djamel Laroussi, nekdaj član ONB in številnih zasedb rai in jazz izvajalcev, si je zamislil t. i. projekt Buena Vista Social Rai ali Legende raija, ki je za zdaj še v zametkih, toulouški nastop pa je bil eden prvih sploh. Pevskima legendama iz 60. in 70. let Belkacemu Bouteldji in Boutaibi Sghiru naj bi se v kratkem pridružil vsaj še pihalec Bellemou, ki mu je tokrat muziciranje preprečila bolezen, sčasoma pa še drugi. Tudi v zametkih je projekt vreden vse pozornosti, Boutaiba je precej zvezdniški šovman, ki obvlada oder in občinstvo, Bouteldja pa kljub letom še vedno izvrsten in občuten vokalist; na odru sta se povečini izmenjavala, sicer pa bi bil žlahten nastop še mnogo boljši, če bi bili zvočniki glasnejši. Rai, kakršen se je igral pred Khaledom, z zvenom 21. stoletja. Po mnenju mnogih francoskih novinarjev je bil najboljši koncert festivala nastop gembrista in pevca Amazigha Kateba, nekdaj vodje razpadle zasedbe Gnawa Diffusion, ki je predstavljal samostojni prvenec. Moje prvo koncertno srečanje z njim je zazvenelo na trenutke zelo v redu in z močnim potencialom, na splošno pa nič posebej navdušujočega, pač še eden iz vrst francoske rockovske družine muzik, kakršne ubira tudi Manu Chao; ker preveč govori, nekaj malega o politiki, več pa duhoviči kar tako, potencialna surova moč glasbe razvodeni v profesionalen šov. Polnočni koncert Archieja Sheppa z zasedbo Dar gnawa de Tanger je bilo skoraj nemogoče poslušati v živo. Sobotna množica se je z velikega prizorišča skoraj vsa nagnetla na malo prizorišče, stoje za nekaj širin odra na obe strani in daleč onkraj mešalne mize, ter povečini klepetala, jakost zvoka je bila kakopak okolišu prijazna, glasbi nikakor. Polovico koncerta sem iskala kraj, kjer bi lahko vsaj približno slišala predvsem glasbo, in nato drugo polovico gledala in poslušala z zaslona in zvočnikov v tiskovnem središču – ampak to seveda ni to. Kakorkoli, dozdeva se mi, da sem slišala in videla že mnogo boljše gnavije.

Nedelja se je začela dobro: na manjšem odru je precejšnjo, a udobno posejano množico razvnel kabilski kantavtor Akli D s srčno in žarko interpretacijo. Projekt Casbah club, ki združuje starosto magrebskega pianizma Mauricea el Medionija, legendarnega chaabi pevca Chaoua Abdelkadra, manj znanega Sida Ahmeda Lahbiba in Kamela El Harrachija (sina rajnke legende Dahmana El Harrachija), podprte z odlično zasedbo, je lahko le navdušil, četudi sem karseda blizu zvočnikov slišala, kadar je kdo kaj rekel nekaj metrov stran, in četudi je na odru ves nastop vztrajal le Medioni, medtem ko so drugi odigrali svoje po blokih, s kratkim skupnim venčkom klasik na koncu. Seveda je bila v uri in pol uspešnica Ya Rayah na vrsti kar dvakrat, zatem pa je za veliki finale festivala prišel na oder še popularizator tega Harrachijevega standarda Rachid Taha, ki pesmi Ya Rayah sicer v glavnem delu ni hotel igrati in je bend iz začetnih taktov preusmeril v Halimovo Gana el Hawa (z matrico), češ, saj je nočete še tretjič, a tudi tretjič (pravzaprav četrtič, če štejemo še petkovega U-Cefa) je prišla na vrsto v dodatku. Taha strokovne javnosti kot ponavadi nikakor ni navdušil, zato pa je silna množica pod odrom in daleč naokoli ponorela, na komad Rock el Casbah je zaplesal celo redar pri zvočniku, kjer sem tam ravno prav glasen koncert spremljala od blizu. Repertoar je bil okrajšan standarden izbor celotne diskografije, premierno v Evropi smo slišali tudi tri nove skladbe z albuma, ki izide jeseni. Festival je sklenila maroška rap zasedba H-Kayne v spregi s toulouškim bendom Frequence 31 na manjšem polnočnem odru; ta nastop sem si v fragmentih od samega začetka ogledovala v zaodrju, zato brez komentarja.

V celoti gledano odličen festival s številnimi izvrstnimi muzikanti in nepozabnimi godbenimi trenutki – obilje vsega dobrega, zato je izstopalo le res izjemno. Kakopak sem (rahlo?) pristranska: če bi bila tema druga, verjetno navdušenje ne bi bilo takšno ...

TC Lejla Bin Nur