Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek (5.)

Družabnost samote

Glasbeniki potrebujemo neskončen čas samo zase, za tehnično piljenje in muzikalno zorenje skladb, ki jih pripravljamo na nastop. A osamljeni ne moremo živeti z glasbo in od nje pa tudi sicer nismo sami, saj moramo vedno znova znati ohranjati dejanske in namišljene družabnike, ki nas hrabrijo na poti k uspehu, ter poznati načine, kako brez slabih posledic pozabiti tiste, ki nas slabijo.

Predstavljam si, da sem na odru v dvorani, ki jo poznam in kjer me čaka nastop. Opazujem oder in se zavedam vseh njegovih dimenzij. Občutim sebe na njem. Pogled mi seže v dvorano. Zavedam se, kako so razporejeni sedeži. Koliko jih je v dvorani? Ali ljudje sedijo na njih? Koliko jih vidim? Predstavljam si ljudi v dvorani, najprej kot celoto, nato vsakega posebej. Zaupam tistim, ki so v dvorani. Zaupam vsakemu posamezniku. Dovolim, da zapolnijo vse sedeže v dvorani. Zavedam se, da so med njimi tudi prijatelji, znanci, sorodniki, mentorji, potencialni kritiki, priložnostni obiskovalci. Vsak od njih mi daje občutek varnosti. Predstavljam si, kako igram (pojem) in kako se v glasbi zliva naklonjenost med publiko in mano. Čutimo, da smo v dvorani drug zaradi drugega.

Zdaj si dovolim, da se znajdem v drugi dvorani, lepši, večji, ki ima dolgo tradicijo koncertnih dogodkov. Ponovim vajo, tokrat se zavem prisotnosti številnejše publike. V mislih se posvetim vsakemu posamezniku in dovolim, da je med nama pozitiven pretok misli in občutkov.

Znova ponovim vajo, tokrat v dvorani ali na prizorišču, ki je zame trenutno realno še nedosegljivo. Predstavljam si, kako blestim na odru, in dajem publiki točno to, kar pričakuje od mene, drugi pa mi dajejo, kar jaz pričakujem od njih.

Razvejana socialna mreža

Nastopati ne pomeni samo igrati. Preden je nastop sploh mogoč, je potrebna vrsta dejavnikov in ljudi, ki ga omogočijo. Nesmiselno je sanjati o tem, da ima glasbenik, ko konča šolanje, ob sebi uspešnega menedžerja, ki mu bo poslej organiziral koncerte. Kaj takega se zgodi le redkim, pa še ti so ob podpori mentorjev in staršev že med šolanjem precej vlagali v to, da so bili uspešni in prepoznavni na največjih mednarodnih tekmovanjih in da so izkoristili daleč več možnosti za nastop, kot bi jih imeli v organizaciji institucij, v katerih so se izobraževali.

Ko imamo dogovorjen datum nastopa, nas poleg vadenja čaka še vrsta aktivnosti. Najprej izbira programa, ki ga napišemo in oddamo organizatorju. Z njim se dogovorimo tudi o honorarju in načinu izplačila (včasih se je treba postaviti zase, mnogi namreč mislijo, da tako radi igramo, da bi to počeli tudi zastonj). Potem nas včasih čaka fotografiranje in seveda oblikovanje kratkega življenjepisa; če smo zelo aktivni, ga moramo nenehno posodabljati. To velja tudi za spletno stran. Če jo že imamo, moramo skrbeti za to, da ima naša publika nenehno vtis, da smo dejavni, ustrezamo njihovim pričakovanjem in dajemo zgled z novimi projekti.

Imamo v omari primerno obleko, čevlje? V kateri koli zvrsti publika poleg brezhibnega igranja pričakuje tudi dobro odrsko prezentacijo, kar poleg obleke in čevljev pomeni tudi ustrezno pričesko, masko, manikiro itd.

Imamo svojega fotografa, lektorja, frizerja, modnega svetovalca, morda celo osebnega trenerja? Kaj bomo potrebovali na odru? Primeren stol, instrument, ozvočenje, ogrevanje, osvetlitev?

Organizatorje moramo dobro poznati, da vemo, koliko se lahko zanesemo nanje. Velikokrat moramo sami poskrbeti tudi za primerno publiciteto, preveriti slovnično pravilnost in videz vabil, programov, plakatov ter si priskrbeti naslove ljudi, ki bi jih radi povabili.

Kdo bo pa vadil?!

Srečni smo lahko, če nas je narava obdarila z vrsto talenti, ob katerih nam je takšna organizacija le malenkost in v veselje ter potrebujemo le še nekaj dodatne pomoči drugih (skoraj nihče, morda z izjemo staršev ali prijatelja, ne bo delal zastonj). Zelo nam bo v pomoč tudi, če smo se med šolanjem poleg vadenja instrumenta dotaknili še česa drugega. Splošna izobrazba je nujno potrebna, saj stvari, ki jih moramo narediti sami, delamo z lahkoto (in se nam ni treba sramovati pred drugimi, ko na primer oddamo tekst). Pravite, da dober glasbenik tega ne potrebuje? Velike koncertne hiše odpuščajo tudi najboljše, če se vedejo nemogoče! Splošno izobrazbo potrebujemo tudi zato, da se počutimo samozavestne v različnih okoliščinah, med različnimi ljudmi. Prijaznost − ta pa odpira največ vrat! Ničkolikokrat je treba potrkati na različna vrata, če želimo nastopati na ravni, ki je višja od dosedanje. Že vzdrževanje iste ravni je nujno potrebno in s tem je povezano tudi socialno druženje. Prav ob tem imamo največkrat možnosti, da spoznamo koga, ki bo zaupal našim kvalitetam in nam omogočil nastop, ki bo za nas nov izziv. Osebni stik je prav tako ali pa še bolj pomemben kot pisanje prošenj in ponudb. Te včasih končajo v košu, še preden jih kdo prebere, predvsem takrat, ko nas ljudje še ne poznajo ali pa ne želijo, da bi napredovali.

Jaz in jaz

Preden se podamo v širjenje socialne mreže, se moramo pogovoriti sami s sabo. Kdo sem? Kaj rad delam? Kaj mi je všeč? Česa ne maram? Kakšni so moji cilji? Kaj bi rad dosegel danes, čez en teden, mesec, leto, deset let? Katere so moje vrline, šibkosti?

Namesto da bi se preprosto podali med ljudi ali se lotili dela, ki nas čaka, se marsikdaj zapletemo v pogovor s samim sabo. Ta je lahko včasih konstruktiven, v njem izdelujemo realno sliko o sebi ali gradimo gradove v oblakih. Sanje so dovoljene, od nas pa je odvisno, ali bodo postale zid, ki nas bo omejeval (prevelika pričakovanja), ali pa pogon, s katerim bomo premagovali sami sebe.

»Ti tega ne zmoreš. Le kaj počneš tukaj? Poglej druge, kako brezskrbni in samozavestni so, točno vedo, kaj hočejo. In ti se greš nekega koncertanta. Hm, saj nisi dovolj vadil. Saj veš, tiste pasaže, to zmorejo že mladi na glasbeni šoli. Ne znaš vaditi! Bolje, da se ti nekaj zgodi, da nenadoma zboliš, kot da se osramotiš pred drugimi. Saj vem, da ti ne bo šlo. In na koncertu bo polno ljudi, ki komaj čakajo na tvoj poraz. Vidiš, srce ti razbija, roke imaš povsem mrzle, saj to je nemogoče! Ne, ne, bolje, da se spokaš.«

Kako daleč si upamo, ni odvisno le od razpoložljivosti našega časa in volje, da ta čas odmerimo za nekaj več, ampak tudi ali predvsem od tega, kako močno si želimo uspeha. Se pravzaprav bojimo neuspeha ali je morda večja bojazen pred uspehom? Takšni pač smo, redkokdaj odprti za to, da v sebi spremenimo tisto, kar opažajo drugi. Raje živimo v napačnem vzorcu, kot pa da bi ga spremenili, in dovolimo nekemu jazu, ki ni pravi, da nas nagovarja k temu, da opustimo, kar smo si tako močno želeli uresničiti. Je bila želja dovolj močna?

Različni dejavniki nas odvračajo od uspeha – od notranjega pregovarjanja, ljudi, za katere mislimo, da nas ovirajo, do višje sile, četudi je to samo vreme, zaradi katerega pol ljudi ostane doma. Pomembno je, da se zavedamo teh dejavnikov in da smo sposobni izolirati to, kar nam stoji na poti, da se osredotočimo na pozitivne stvari, ki ustrezajo tako nam kot naši publiki in ljudem, s katerimi sodelujemo.

Sam, a ne osamljen

Življenje določajo prioritete. Če jih nimamo, pomeni, da živimo v začaranem krogu, saj se ne znamo občutiti kot bitje s svobodno voljo. Potrebno je nenehno zavedanje tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas, odbiranje tistega, kar nas zadovoljuje, moramo biti odprti za novosti, ki nam prek navideznega ovinka ponujajo nove rešitve. Ko se z vso vnemo in zadovoljni lotimo stvari, korak za korakom, od majhnega cilja proti velikemu, z železno voljo in zaupanjem v tiste, ki so del naše celote, napoči tudi trenutek preizkušnje, ko smo povsem sami. Sami smo lahko tudi, ko smo v fazi pripravljanja ustvarjalnega dela, samota pa je še pomembnejša takrat, ko smo na preizkušnji in ko igramo veliki množici. Če se znamo prepustiti toku pozitivnih občutkov in misli, ki nam jih ponuja občinstvo, in ne dvomom ter prigovarjanju notranjega jaza, potem smo vsekakor lahko srečni, da živimo in ustvarjamo to, kar nam je dano.

Damjana Zupan

Dodaten navdih:

B. Green and W. T. Gallwey: The Inner Game of Music