ZircuS

Mi nismo bend

Zasedba ZircuS prihaja iz Slovenj Gradca, deluje pa za zdaj po vsej Sloveniji, kjer se pač pojavi priložnost nastopanja. Njihovo glasbo je skoraj nemogoče definirati, saj deluje kot kombinacija neštetih in najrazličnejših žanrov in slogov, ki jih trojica kot odraz lastnih raznolikih glasbenih okusov in pogledov kombinira in prepleta v enotno zvočno sliko.

Letos so brez vsakršnega pompa v javnost poslali trenutno najambicioznejši demoposnetek z naslovom Journey, ki je po dolžini, pristopu in kakovosti povsem enakovreden veliki plošči. A ZircuS ne verjamejo v prežvečene glasbenomarketinške principe in vsekakor niso toliko pretenciozni, da bi si ustvarjali utvare o velikem preboju in se slepili z idejo velikega komercialnega uspeha. Zasedbo sestavljajo trije stalni člani: Aleš Gangl za mikrofonom, Max Gregor na kitari ter Uroš Bračič na bobnih, ekipi pa se z vizualijami občasno pridruži še Tomi Gangl. S kitaristom Maxom sva se pogovarjala po telefonu, saj je iz prestolnice do Koroške predaleč, njihovi nastopi tukaj pa so preredki, da bi čakali na naključno snidenje in intervju na štiri oči. V obsežnem pogovoru mi je zaupal pomembna dejstva, anekdote in pričakovanja vzhajajoče skupine ZircuS.

Kdaj se je začela vaša zgodba in kako?

Začeli smo leta 2004. Takrat je naš mastermind, Aleš Gangl, ki je tedaj ustvarjal neke druge projekte, iskal člane za bend, predvsem kitarista. Našel je mene in takrat sva začela skupaj delati in ustvarjati. V tem času niti nisem vedel, v kaj se spuščam, pomembno mi je bilo le dejstvo, da bom igral. Takrat sem bil star kakšnih 16 let in sem želel po vsej sili igrati, pa do tedaj nisem imel priložnosti oziroma nisem našel benda. Kmalu mi je Aleš predstavil svoje ideje, ki so bile tedaj zame zares nenavadne. Tako se je začel ZircuS. Po dveh mesecih se nama je pridružil še bobnar Uroš in postava je bila popolna.

Na začetku verjetno niste zveneli tako specifično kot danes. Od kod izhajate v glasbenem smislu?

Izhodišča so pri vsakem izmed nas različna. Sam sem začel najprej raziskovati punk rock in takrat razmišljal zelo radikalno, češ, če ni punk, potem ni v redu. Aleš je poslušal zasedbe, kot so Tool, Laibach ali Juno Reactor. Bobnar Uroš pa je izšel iz bendov, kot je No Means No, in garažnorockovske scene. Potem so se stvari začele odvijati precej hitro. Kmalu se je pojavila elektronika in prav to je morda najbolj definiralo ZircuS.

Omenil si, da je vokalist Aleš mastermind benda. Ali to pomeni, da je tudi glavni in edini komponist glasbe ter nesporni idejni vodja zasedbe?

Da, nekako tako. Aleš je imel že v začetku neke ideje, do katerih sem bil sprva skeptičen, ampak kasneje so se izkazale za prave. Dejstvo je, da če ne bi bilo njega, tudi ne bi bilo ZircuSa, saj je še danes prav on tisti, ki drži glavno linijo. Preostali se ji prilagajamo in jo dopolnjujemo.

Prihajate iz Slovenj Gradca, kjer ni neke tradicije alternativne glasbe. Kako je ta manko drugačne godbe vplival začetek delovanja skupine?

To je res. V tem okolišu je nekaj lokalnih bendov, ki niso naredili nič drugega, kot dosegli začasno »slavo« na Koroškem, potem pa so kot po pravilu izginili. Kaj vidnejšega v glasbenem smislu se tukaj ni nikdar zgodilo. Če se lahko v Trbovljah pohvalijo z Laibach, se sam ne morem spomniti nobenega močnejšega tukajšnjega benda, ki bi ga lahko izpostavil.

Kako vas je potemtakem sprejela domača publika?

Naš prvi koncert je trajal celih osem minut. Prisotni so bili po večini naši prijatelji in znanci. Spomnim se, da smo imeli pred stoglavo množico na domačem terenu izjemno tremo. Odzivi publike so bili mešani. Nekaterim je bila glasba izjemno zanimiva, mnogi so se čudili naši mašineriji, drugi so se pritoževali, da je to elektronika in ne rock'n'roll. Res pa je, da na Koroškem nismo prav veliko igrali, morda smo v vseh teh letih imeli štiri nastope. V bistvu se nismo nikdar želeli deklarirati kot koroški bend. Več smo igrali v Mariboru in Ljubljani. Po drugi strani pa imamo še vedno težave z nastopi, saj nas je težko kamor koli umestiti. ZircuS namreč ne spadamo v kontekst niti rockovskega koncerta niti elektronskega partija.

Za zdaj še nimate uradne izdaje oziroma velike plošče. Se je težje predstavljati javnosti in promotorjem koncertov zgolj z demoposnetki?

Dvomim, da je težje. Kolikor poznam promotorsko sceno pri nas – tudi sam namreč delujem kot promotor – uradna izdaja ne pomaga dosti. Bendi s ploščo in videospotom mi nič ne pomenijo, več pomenita kakovost in specifičnost glasbe. V začetkih se morajo skupine predstavljati same, da si pozneje pridobijo renome in vabila na nastope. Promotorji vedno želijo predvsem zapolniti prostor in prodati vstopnice, za to pa potrebujejo renomirane zasedbe, potencialnih predskupin je namreč nešteto.

Na koncertih v živo se vam občasno pridruži član, ki skrbi za vizualne efekte. Po kakšnem ključu se odločate za okrepljeno zasedbo na odru?

Nastope želimo kar se da izpopolniti in jih narediti čim boljše, zato smo uvedli vizualne projekcije, kar se bo začelo tudi odvijati v živo. To je preprosto naš princip nastopa v živo, kjer je okrepljena ta komponenta v odnosu do posnetega materiala. To pogojno rečeno VJ-anje je pripomoglo k temu, da glasba in bend na odru pridobita še dodatno izrazno noto, in to bo v prihodnosti še bolj dodelano. Prav tako smo nekaj časa igrali z dodatnim bobnarjem, a smo se z njim razšli, trenutno pa uvajamo novega člana, ki bo v živo skrbel za elektronske efekte, od sintetizatorjev do samplov. Zdelo se nam je, da je čas za razširitev zasedbe predvsem zavoljo boljših nastopov.

Za trenutek se še pomudiva pri vizualizaciji. V kakšnem razmerju je ta v donosu do glasbe ali sporočilnosti ZircuSa?

To je različno od komada do komada. Do zdaj smo imeli vizualizacijo pripravljeno vnaprej in so projekcije resnično sovpadale s skladbami. Včasih vizualna sporočila ideološko sovpadajo z vsebino posamezne pesmi, drugič pa so povsem poljubna, hipnotična in abstraktna. S projekcijami želimo doseči mentalne preskoke, ki so za nas nujni, in z njimi povečati zanimivost nastopov.

Letos ste se udeležili festivala Newcomer v Gradcu. Kakšna je bila izkušnja na takšnem tekmovalnem dogodku?

Ta festival je v osnovi zelo dobro urejen, saj tam resnično dobiš občutek, da si skupina, ljudje, ki tam delajo, pa ti dajejo občutek, da so tam zaradi tebe in da ti hočejo omogočiti maksimum. Kar nam je uspelo izvesti v Gradcu, je bilo res fenomenalno. Vsi bendi so bili dokaj podobni, vsi so preigravali nekakšen rock in so postali publiki dolgočasni zaradi te uniformnosti. Ko smo prišli na oder, je okoli 200 ljudi v klubu Orpheum sedelo, potem pa so vstali in nas za vsak komad nagradili z bučnim aplavzom. Po koncu, na razglasitvi, nam je komisija povedala, da sploh nismo bend in da ne spadamo tja. Uroš ji je odvrnil: »Ne, mi nismo bend, mi smo newcomer!«

Miha Colner