Paul Lester

GANG OF FOUR. Damaged Gods.

Omnibus Press, 2008

Ne samo da so se znova združile skupine iz najburnejšega postpunkovskega obdobja, očitno so priložnost videli tudi pisci iz tistega časa, torej konca 70. in začetka 80. let. Plaz je sprožil Simon Reynolds z enciklopedičnim posvetilom postpunku Rip It Up And Start Again. Sledijo mu njegovi sodobniki s posameznimi biografijami, predvsem iz vrst NME in Melody Maker, angleških glasbenih tednikov, ki sta pred 30 leti še nekaj pomenila.

Paul Lester se je kljub mamljivi priložnosti, da zraven izpove še mladostne doživljaje ob poslušanju in spremljanju tako razburljive glasbe, kot so jo izvajali Gang Of Four, odločil, da se skrije za številne izjave glavnih in stranskih protagonistov. Knjiga je pravzaprav zbornik podrobnih in obsežnih pogovorov z nekaj veznega besedila, kar predvsem objektivizira delovanje bande štirih. In to je vsaj v njihovem primeru dobra odločitev. Naj bralec sam najde razkorak med osebnim doživljanjem in realnim stanjem, kajti ravno ta je ena od relacij, ki jo je želela skupina raziskati, pa čeprav je zato v bendu večkrat škripalo. Gang Of Four so tako primer zasedbe, pri kateri ni vse tako, kot se zdi. Ves paket, drža skupine, življenjski slog in sporočila, naj bi nasprotoval splošno sprejeti definiciji zabave in predvsem predstavi rockerja. Prej so želeli izkazati antirockovsko držo, kar jim v zakulisju in realnem življenju ni vedno uspevalo. Od tod parafraziran naslov knjige: namesto Damaged Goods (poškodovane dobrine), kakor se imenuje njihov prvi singel in sploh ena ključnih pesmi, je naslov knjige Damaged Gods (poškodovani bogovi). Rockovske zvezde se velikokrat prikazujejo kot vsaj pridigarji, če ne kar mitske figure s skorajda božjimi lastnostmi. Gang Of Four so radi sprevračali te vloge, mnogokrat pa ni bilo moč potegniti črte med avtentičnim in igranim.

Na lastni koži so želeli okusiti razmerje med avtonomnim angažmajem in primežem glasbenega posla. Razbiti so želeli tudi ideal levičarskega upornika, raje so se na glavo vrgli v korporativno glasbeno kolesje in si ga ogledali od znotraj. Niti najmanj ne obžalujejo podpisa snemalne pogodbe z veliko založbo EMI, trdijo celo, da so imeli popolno svobodo pri ustvarjanju, bolj kot pri večini neodvisnih založb. Če je predstavnik EMI že prišel v snemalni studio, je bil tam le zato, da jim je prinesel nov paket piva. Da, alkohol je vedno tekel v potokih, ko pa so začeli pretiravati z užitki, se je mednje priplazil klasičen sindrom, ki je razdrl že množico perspektivnih skupin. Ko so se stalne napetosti med različnimi karakterji usmerile v kreativno delovanje, so Gang Of Four znali ustvariti najbolj ostro, angažirano in posebno glasbo. Niso zavračali klasične šole rock'n'rolla, le povzeli so tisto, kar jim je ustrezalo glede na sporočilo. V živo so v najboljših primerih znali pripeljati koncert do ekstatične ravni, kar se je k sreči zgodilo na pravih krajih; v Seattlu jih je videl mladi Kurt Cobain, v Atlanti R.E.M., v Kaliforniji Red Hot Chili Peppers. Kako že gre? Niso prodali veliko plošč, ampak vsak, ki je bil na njihovem koncertu, je naslednji dan ustanovil svojo skupino.

Razmerje med člani ni bilo ravno zgledno. Navzven je kazalo na demokracijo in enakopravnost prispevkov, navznoter je kaj kmalu zaškripalo. Že po drugem albumu Solid Gold (1980) je odšel basist Dave Allen, leto kasneje še bobnar Hugo Burnham. Ko so se leta 2005 znova združili v izvirni zasedbi, so bile tisti hip pozabljene vse stare zamere. Za nazaj jim ni žal za nobeno potezo, tudi tisto ne, zaradi katere so izpustili nastop na televiziji, ker niso želeli spremeniti ene same besede v besedilu. Strinjajo se, da jim je tista zavrnitev preprečila preboj na lestvice popularnih, vse bi se morda obrnilo drugače. Ampak danes bi naredili isto. Trdijo, da še vedno razmišljajo enako. Na žalost tudi glede odnosov znotraj zasedbe. Po dveh krajših turnejah se je namreč vse ponovilo. Le nekaj dni pred ljubljanskim nastopom maja lani sta ponovno odšla Allen in Burnham, medtem ko jedro Gang Of Four, kitarist Andy Gill in pevec Jon King, menda še vztrajata. Vsaj v času zaključka pisanja knjige sta še trdila, da snujeta nove pesmi, album, turnejo. Da ju teži še veliko stvari. Saj se v bistvu ni nič spremenilo.

Zgodba še zdaleč ni končana. Ko je z vseh možnih kotov osvetljen Manchester (vsi so že dobili biografijo: Joy Division, Factory Records, Ian Curtis, Bernard Sumner, Martin Hannett, Tony Wilson itd.), ko so se izpovedali Gang Of Four, je zunaj že biografija o Wire, sledijo The Slits itn. Takrat se je res dogajalo.

Janez Golič