AKRON/FAMILY

Set 'em Wild, Set 'em Free

Dead Oceans, 2009

Čas bi že bil, da bi se Akron/Family usidrali, našli svoj slog in posledično občinstvo. Ne, njihov nemiren duh še kar vznemirja in pušča vrsto dvomov. Dih jemajoča virtuoznost in eklektična zmes žanrov se lahko hitro prevedeta na zgolj izkazovanje veščin, kar meče senco dvoma na avtentičnost, tako čislano tudi v freakfolkovskih krogih.

Akron/Family so predvsem koncertna skupina. Nastopajo praktično brez odmora, še studijska snemanja so opravili kar v mestih, kjer so nastopali med turnejo, kar je že zahtevalo svoj davek. Predlani jih je zapustil Ryan Vanderhoof, preostali so se odločili nadaljevati kot trio, kar pa se na novih studijskih posnetkih, zbranih pod imenom Set 'em Wild, Set 'em Free, niti najmanj ne čuti. Uvodni zapis Everyone Is Guilty je nadvse radoživ, kar razgrajaški. Člani benda ne kažejo znakov utrujenosti ne pomanjšane zasedbe. Pokažejo predvsem širino izraza; tudi ko se spustijo v skoraj plesni funk, to zveni kot osnovna, njih opredeljujoča dejavnost. Pa ni. Njihov glavni humus je še vedno americana, iz te so zrasli, se učili, uglaševali tradicijo z lastnimi nameni. Večina pesmi je lepo uglašenih, harmonično bogatih, izvedba je odlična, a še vedno živa. A kaj bi Akron/Family brez odklonov? Uglajenost so prepustili precenjenim Fleet Foxes in The Leisure Society, sami sledijo izostrenemu instinktu za manj očitne podrobnosti.

Na ovitku je ameriški zastavi vse zvezdice odnesel orkan. Tak je pogled skupine, ki je pred opustošenjem orkana Katrina in po njem dodobra prekrižarila Združene države. Bend je tako na lastni koži občutil razpon ameriških nasprotij prej in potem. Najočitneje so ga uglasbili v osrednji skladbi albuma, v skoraj osemminutni Gravelly Mountains of the Moon, kjer se iz barrettovske izkrivljene pripovedi spustijo v komaj nadzorovan hrup, ki kar ne poneha. Kot vmesni predah sledi verjetno najbolj uglajena pesem na albumu Many Ghosts (»Oprl sem se na mnoge duhove, da vam povem svojo zgodbo«), za njo pa takoj spet disonance ter hrup in kričanje v MBF, ki ne more biti več le dodaten dokaz drznosti, temveč trdovraten, vztrajen komentar o stanju v ameriški družbi. Pri njih še toliko bolj zareže, ker je umeščen v večinsko idilično sredino. Potem je jasno, da idilični prizori pomenijo nasprotje: ne le da jih poveličujejo in idealizirajo, ampak z njimi tudi opozarjajo ter cinično komentirajo, izpostavljajo lažne podobe in so ogledalo družbi.

Ne morem se znebiti občutka, da bi lahko brez naprezanja ponudili lepo zaokroženo, elegantno tradicionalistično rockovsko muziko, katere uspeh skoraj ne bi smel izostati. Toda ali bi bili potem še oni?

Janez Golič