Jazz festival Ljubljana

Ob 50. obletnici

Široko zastavljen, v vse smeri zazrt program 50. Jazz festivala Ljubljana je med 29. junijem in 4. julijem na različnih ljubljanskih lokacijah izzvenel v izrazito pozitivnem vzdušju.

Po slikarski razstavi od odprtju sta v glasbenem smislu festival otvorila Guus Janssen in Han Bennink. Slednjega, sicer avtorja razstavljenih slik, poznamo predvsem kot razigranega tolkalskega improvizatorja, ki rad uporabi vse, kar pride pod roko, s svojo radoživostjo pa je spremljal prenekaterega snovalca evropske improvizirane godbe. In četudi se zaradi omenjenega pozornost nenehno nagiba v njegovo smer, je Guus Janssen na klavirju premeteni estetiki znal slediti, z igrivimi vložki mu jo je uspelo tudi dopolniti. Sicer se je po skoraj uri in pol zdelo, da dvojcu zmanjkuje idej, a tako razpoloženi oder na koncu ni mogel pustiti negativnega vtisa.

Eden od vrhuncev festivala je prišel že drugi dan, ko se je dogajanje preselilo na Metelkovo, natančneje na letni oder Gale hale. Večer v Chicagu, kot so ga poimenovali organizatorji, je postregel s kvartetom legendarnega chicaškega pihalca Roscoeja Mitchella in udarno medžanrsko zasedbo Powerhouse Sound, ki jo vodi večkratni tukajšnji gost, Ken Vandermark. Če se je prvi oziral predvsem nazaj in tako stkal opojno, celo presežno avantgardno jazzovsko zaveso s koreninami v Art Ensemble Of Chicago, med katero so se tistim, ki se še spomnijo oddaje Rože za Alberta na Radiu Študent, nedvomno pošteno rosile oči, je Vandermark ob izdatni podpori tria Nate McBride, Jeff Parker in John Herndon ušel v sodobno spajanje debelih ritmov s slojevito improvizacijo, napajajočo se iz bolj rockovsko in tudi funkovsko naravnanih tradicij, skozi katere sam ni silil v ospredje. Z navdihnjenim Parkerjem na čelu je kolektiv sporadično prehajal v zamaščeno repeticijo, globoka prostranstva duba ali zgolj pritajeno melodično fraziranje, z energijo krepko nabit večer pa je po koncu odrskih nastopov v vlogi sukalca plošč z železnim funkovskim repertoarjem sklenil Vandermark sam.

Tik pred večernim sredinim koncertom se je na vrhu slovenskega kulturnega hrama zgodila predstavitev treh gostujočih založb, in sicer portugalske Clean Feed, norveške Jazzland in poljske Not Two. Pod vodstvom moderatorja Mihe Zadnikarja smo od ustanoviteljev lahko izvedeli nekaj zanimivih informacij o izvoru in delovanju tvrdk s široko razprtim glasbenim okusom, vso stvar pa so med festivalom z nastopi podkrepili tudi izbrani ustvarjalci, katerih dela vsaka posamezna založba promovira in izdaja. Podobno kot leto prej so tudi ob petdeseti izvedbi festivala Križanke morale malo počakati. Na vrsto so prišle tako šele tretji dan, ko so tam skoraj nemudoma po predstavitvi založb nastopili orkester Viva La Black, Avishai Cohen in Big Band RTV Slovenija z gostom Paquitom D'Rivero. Prvi so oder zavzeli častilci življenj preminulih južnoafriških jazzistov, pianist Keith Tippett, bobnar Louis Moholo-Moholo, vokalistka Julie Tippett ter italijanski orkester MinAfric Orchestra, vsi skupaj pod imenom Viva La Black. Kolektiv že štiri leta izvaja povsem identičen program, po njihovih besedah pa ga še ne bodo spreminjali pred naslednjim letom. Tako smo se prepustili repertoarju skladb, katerih avtor je z redkimi izjemami Keith Tippett in ki so po večini nastale v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja. Sicer kilometrini primerno naoljen nastop je zavoljo tisti trenutek očitno zvočno zelo skopega ozračja ostal kar veliko dolžan, saj smo šele proti koncu lahko dodobra začutili vse bogastvo številne zasedbe, razgibanih pihalnih aranžmajev in predirne kolektivne improvizacije. V precej drugačni luči je minil nastop izraelskega basista Avishaija Cohena, ki je Križanke dobesedno hipnotiziral. Prečenje izkušenj, pridobljenih v sekstetu Chicka Coreje, in vsrkavanje domačega izročila sta Cohenovo glasbo približala založbi Blue Note, kjer je letos izšla njegova enajsta plošča in s katero se je ljubljanskemu občinstvu tudi prvič predstavil. S svojim kvintetom je na meji med stereotipnim in novodobnim jazzom ustvaril povsem samosvoj jezik, katerega steber je bil vseskozi njegov bas, dodajal pa mu je tudi nedavno odkrit lasten vokal. Z nežno melodiko stopljena zvočna slika je vrhunec doživela v naslovni skladbi njegove prej omenjene zadnje plošče, imenovane Aurora (glej Plošče), med katero se Avishaijeva senzibilnost spretno pomeša z orientalsko in latinskoameriško estetiko. Topli zvočni sliki je pritrdil tudi do takrat že prijetno poln avditorij in vse je bilo nared za legendarnega Paquita D'Rivero in Big Band RTV Slovenija, ki pa so z izbiro izvedenega materiala dogajanje prestavili daleč v preteklost, iz katere jim ni uspelo pobegniti. Zabavljaški Paquitov nastop je sicer dosegel željen učinek, a razen korektno odigranih kompozicij Dizzyja Gillespieja, Bennyja Goodmana in tistih od Paquita samega z glasbenega vidika ni bilo razlogov za sedenje na sicer polnem prizorišču.

Dobrodošla in uspešna poteza organizatorjev je bila vključitev polnočnih klubskih koncertov v festivalski program. Tako izbira glasbenikov kot prostora sta se vse štiri dni, ko je Klub CD gostil tudi nočni dogodek, bolj ali manj izkazali kot izjemno posrečeni, trend pa se je začel z varovanko založbe Jazzland, vokalistko Sidsel Endresen. V zadnjem obdobju k ambientalnim muzikam usmerjeni vokalni umetnici je uspelo ustvariti intimen, z osebno pripovedjo prežet glasovni kolaž improvizacij in različnih pripomočkov, s katerimi si je tu in tam ustvarjala podlago.

Četrti dan se je tempo festivala samo še krepil. No, za eno razočaranje je pozno popoldne v Klubu CD poskrbel poljsko-madžarski trio Ensemble 56, od katerega bi glede na do takrat slišano lahko pričakovali več. Samooklicani podajalci transidiomatske estetike niso znali ponoviti vihravih improvizacij s plošče 1st Meeting Towards Sky Fligt Of Dragon, še več, zdelo se je celo, da so vse, kar so imeli povedati, grobo orisali v prvih petih minutah nastopa, nato pa glasbo le po nepotrebnem raztegovali in vanjo vnašali neartikulirane raznorodne atonalne kosce. Najbolj slovensko obarvan festivalski dan se je v Križankah nadaljeval z nastopom Kristijan Kranjčan Contemporary Jazz Ensemble, v katerem so poleg mladega vodje ter bobnarja še njegov oče Lojze, mladi Down Beatov saksofonski up Jimmy Greene, trobentač Ambrose Akinmusire, pianist Tarek Yamami in kontrabasist Nathan Allen. Zasedba naj bi se jeseni odpravila v studio, predstavili pa so se kot na postbopu sloneč kolektiv z adicijo električnega Akaijevega pihala EWI, ki je preživeti strukturi komadov in postavi preostalih instrumentov vnašal potrebno zvokovno svežino. Sledili so zvezdniški Statements featuring Reggie Workman, kjer poleg legendarnega basista nastopajo še nič manj eminentni bobnar Gerry Hemingway, japonska pianistka Yayoi Ikawa, saksofonist Lenart Krečič, ki je pravkar končal študij jazza na newyorški univerzi, ter strunar Igor Bezget. Njihov album, sicer posnet leta 2004, izšel pa je lani pri Bezgetovi založbi Sensor Records, plete zanimivo mrežo tradicionalnih, avantgardnih in skozi zven uda zahodnoazijskih glasbenih vplivov, podobno raznovrsten, a ne popolnoma oprijemljiv vtis pa je pustil tudi njihov tokratni nastop. Četrtkov epilog v Križankah je pripadel ustanovitelju založbe Jazzland, pianistu, klaviaturistu in morda tudi neke vrste elektronikarju, Buggeju Wesseltoftu. Če se je sprva odločitev o njegovi umestitvi iz klubskega v bolj prostran prostor zdela malo dvomljiva, je Bugge dokazal, da je glasba na koncu tista, ki se umesti, prostor pa lahko postane povsem drugotnega pomena. Žanrski inovator, ki se mu pripisuje tudi odločilne zasluge za nastanek nujazza, je predvsem s kompozicijami z zadnje solistične plošče Playing večer speljal na povsem drugo, morda celo znanstvenofantastično raven. Nasnemavanje, razni efekti, med katerimi je izstopal pitch shifter, projekcije in celo boogie so material z albuma dodobra razširili, bučen aplavz pa je Buggeja kljub pozni uri pripravil do dodatka. Romantiki so na svoj račun prišli zatem v vnovični intimi, tokrat z Niko Perunović in Markom Zaleteljem, sicer članoma zasedbe Patetico. Njun repertoar vokalnega jazza, pospremljenega s kitarsko bosso, se je toliko manj vnesel skozi standarde, kolikor bolj se je privzdigoval skozi aranžirane kompozicije, med katerimi sta prednjačili dve ali pogojno celo tri iz kataloga Jimija Hendrixa.

Z improvizacijo iz po njegovem zelo široko zastavljenega niča je glasbeno petkovo dogajanje začrtal varovanec založbe Clean Feed, pianist Joao Paulo. Blagozvočno politonalno preigravanje je nadaljeval tudi kasneje, ko je črpal iz tradicionalnih portugalskih pesmaric, kar pa je le še poudarilo blagozvočno naravo zasanjanega Joaovega muziciranja. Vnovičen prehod na večje prizorišče je v petek prinesel obilo dinamike in latinskega pridiha. Najprej se je oder sicer šibil pod težo European Movement Jazz Orchestra, ki mu dirigira stari festivalski znanec Izidor Leitinger. Gibljiv in z nekaj odličnimi slovenskimi solisti podkrepljen orkester je glasbi pustil dihati in kot takemu mu je uspelo prikazati nekonvencionalen, a hkrati nadvse domač pristop k orkestracijam. Zaradi zamude Gonzala Rubalcabe se je vrstni red nastopajočih v petek nekoliko obrnil. Kvintet Hamiltona de Holande, brazilskega virtuoza na tamkajšnji inačici mandoline, je tako nastopil kot drugi, s svojo fusion sambo, v kateri se je poleg rahlih tropikalijskih reminiscenc znašlo tudi obilo progresivnih pasaž, pa je občinstvo popolnoma navdušil. Vstopanje v svojstveno estetiko fusiona s tako imenovano bandolimo je predočilo nekaj zanimivih zvočnih zmožnosti, ki jim je Hamilton tudi s solističnim recitalom pred koncem vsekakor znal biti kos. Predzadnji večer je zaokrožil še en latinsko začinjen emocionalni dogodek, in sicer nastop francoskega harmonikarja Richarda Galliana s kvartetom, v katerem klavirske tipke boža že omenjeni kubanski pianist Gonzalo Rubalcaba. Galliano je publiko seznanil tako z nežnim odrazom njegovega zadnjega albuma Love Day kot z nekaj poskočnimi tangi, kot je Bebe s plošče French Touch. Ne glede na latinske intrige je petkov vrhunec nedvomno pripadel Brooklynčanu Joseju Jamesu in njegovi štiričlanski spremljevalni zasedbi, s katero so prikazali vokalni jazz, kot da ta nikoli v zgodovini ne bi stagniral. S pozitivno energijo nabit nastop so tempirali prek umirjenih skladb s plošče Dreamer in zlili v Hubbardovo Red Clay, ki jo je Jose sicer izvajal tudi z newyorško funkovsko senzacijo Soil and Pimp Sessions. Tako vizualno kot zvočno valovit jezik mladega kolektiva je v Klubu CD padel na plodna tla in podal enega vrhuncev festivala.

Teh pa ni manjkalo niti zadnji dan, čeprav morda niso prišli s pričakovanega naslova. Zlatko Kaučič in Evan Parker, ki sta že ob enih popoldne ostro zarezala v ušesa obiskovalcev kluba, sta ustoličila svoj status avtoritativnih improvizatorjev brez zadržkov. Parker se je izkazal za veliko bolj vitalnega kot v Cerknem, kontinuirano je krožno dihal, pozorno poslušal Kaučičevo sledenje trenutnim zamislim in v intenzivnosti le redko popustil. Z najrazličnejšimi šumi, piskanji, nepričakovanim zvonjenjem mobilnega telefona in celo kratkim otroškim jokom ozaljšana improvizacija dvojca se je na vse naključno znala odzvati, hkrati pa interakcijo razširiti prek utečenih predstav. Na istem kraju je nekaj ur kasneje s svojim ma-do kvartetom nastopila ena številnih japonskih avantgardnih pianistk, Satoko Fuji. Dokaj medel vtis zasedbe je pokonci držal trobentač Natsuki Tamura, ki je s svojim instrumentom brskal tako po ambientalnih planjavah kot odrezanih bopovskih tonih, se ob zahtevnih duelih pridružil Satoko in spet ob pravem času našel pot ven. Tudi po simpatičnem pianistkinem nagovoru občinstva je prevladal občutek, da se glasbi preveč mudi, ali celo, da jo obdaja nekakšna pregrada, zaradi katere se ji občinstvo ni uspelo približati.

Ena večjih ugank pred letošnjim jubilejem je bil nastop osrednjega lika, okoli katerega se je razprostrl ves sklepni večer. John Zorn je prišel, pobral honorar, trikrat pošteno pihnil v svoj altovski saksofon, oddirigiral Dreamers in po nastopu objel trio Medeski, Martin and Wood. Kljub nekoliko skopo odmerjenemu muziciranju se je v tistih nekaj improvizacijah izkazal z neverjetno lahkotnostjo, s katero je iz glasbila pričaral plejado neverjetnih zvokov. In če so ustvarjalci spočetka improvizirali v manjših formacijah, med katerimi bi veljalo izpostaviti dvojec Zorn-Ribot, je dogajanje na koncu eskaliralo v masovno improvizacijo vseh. Prijetno presenečenje so bile nato v drugem delu z nekaj več testosterona nabite skladbe z Zornove plošče Dreamers. Sanjavi naravi albuma tako ni uspelo priti do izraza, ravno obratno, dobila je povsem drugačno perspektivo, komada Exodus in Anulikwutsayl pa sta postregla tudi z nekaj artilerije v slogu Electric Masade, ki je bila z izjemo Ikue Mori prisotna vsa. V ostro, a obenem dostopno zvočno sliko so se dosledno vpeli tudi zgoraj omenjeni Medeski, Martin and Wood, a so skozi koncert zapadli v pretirano enoznačje, saj so kreativnemu duhu pustili prosto pot zgolj v eni sami kompoziciji, drugje pa so ostali skoraj povsem zvesti enajsti knjigi angelov, eni od nepreglednih Zornovih prispevkov na področju skladanja. Trio ni mogel doseči razbohotenih predhodnikov in pojavil se je dvom o izbiri vrstnega reda nastopajočih, naj je bil ta v rokah organizatorjev ali Zorna samega.

Konec festivala smo dočakali ob poslušanju soulovsko-funkovske zasedbe Push Up, katere popoln plesni razcvet je onemogočal skromen obisk in neangažiranost tistih, ki so se v Klub CD odpravili še zadnjič. Francoski kolektiv se je večinoma vrtel okrog ene skladbe, kot poskus animiranja občinstva pa je spodletela tudi priredba I Fought The Law, ki jo v najbolj znani inačici poznamo z ameriške izdaje albuma Clash. Redčenju publike navkljub je skupina nastopala vsaj uro in pol.

50. Jazz festival Ljubljana se je v prvi vrsti izkazal za zrelega in ob postavitvi ob bok nekaterim bližnjim festivalom vsaj v programskem smislu za povsem enakovrednega, letošnja edicija pa jih večino brez težav tudi preseže. Edina resna kritika bi lahko letela na poceni celostno podobo, saj smo pikslasto srce v drugi barvi gledali že lani. Na koncu lahko jubilejnemu praznovanju jazza zaželimo zgolj to, da bi v prihodnje še malo bolj ostro zarezal na področje elektronike, tja, kamor je v preteklosti že kazalo, da bi lahko šel.

Tit Podobnik