Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Miha Colner

BERNAYS PROPAGANDA

Hapiness Machines

Moonlee Records, 2009

Sledenje postpunkovskim, plesnorockovskim in diskoidnim tendencam, ki so danes v veliki večini prišle z Otoka, je prisotno na obeh straneh luže. Tudi na območju nekdanje Jugoslavije se v koraku z globalizacijo tovrstni trendi ne pojavljajo več prepozno, kot daljni odmev nečesa že prežvečenega, ampak lahko v aktualnem obdobju dodajo pomembne izrazne posebnosti v mozaik sodobne trendovske muzike. Bernays Propaganda iz Skopja vsekakor niso bili znanilci tega vseprisotnega vala, so pa vsekakor eni boljših snovalcev in interpretov t. i. disko punka. Tako se namreč radi poimenujejo tudi sami. Pomemben element in neizbrisljiva popotnica te makedonske zasedbe je renome članov, ki so razen lepše četrtine, pevke Kristine Gorovske, pomembni protagonisti lokalne in regionalne anarhopunkovske in hardcorovske scene. Kitarist Vasko Atanasoski, basist Nenad Trifunovski in bobnar Džano Kuc so v preteklosti delovali ali so še vedno aktivni v zasedbah, od FxPxOx, Suns, SmartXbomb, Demoncrats, New Police State, Treta smena do elektronske atrakcije PMG kolektiv. Bernays Propaganda s seboj nosijo veliko ideološke prtljage, nespregledljivo sporočilno moč in svetovnonazorsko nedvoumnost, ki je tokrat zapakirana v širši publiki zanimivo glasbeno zmes. Že ime zasedbe ima politično konotacijo, ki se nanaša na očeta odnosov z javnostmi in brezvestne propagande, Edwarda L. Bernaysa, ki je označil manipulacijo javnosti kot nepogrešljiv element demokratične družbene ureditve.

Bend se prek glasbe in sporočil jasno zoperstavlja tovrstnim idejam, a zdi se, da so anarhistično navdahnjeni protagonisti uporabili isto idejo. Ustvarili so poslušljivo in všečno trendovsko mešanico zvokov za promocijo lastnih idej, ki jih je bilo s surovim hardcore punkom težje pripeljati do širšega občinstva. Makedonska četverica uporablja trdno in nezlomljivo ritmiko, ki pušča veliko manevrskega prostora intervencijam kitare in prodornega vokala Kristine Gorovske. Diskoidna zmes je ustvarjena s klasičnim rockovskim ali pri njih bolje punkovskim instrumentarijem, ki s prečiščenim zvokom vodi po poteh plesne godbe. Če uvodni komad Ubij me! skoraj nesramno spomni na zvočno poetiko zgodnjih Franz Ferdinand, nadaljevanje ponudi originalnejšo in avtorsko neprecenljivo poskočnico, ki kljub povsem popularnoglasbenem potencialu ne deluje banalno ali celo slaboumno. Do tega zasedbo po vsej verjetnosti pripelje odločen pristop, ki se vleče kot naslednik udarnejših časov. Natančna ritem sekcija udarja neizprosno in močno, kitarska spremljava je pretkana in nepredvidljiva, saj spremlja tok glasbe z nikdar dobesedno ujemajočimi se frazami. Podobno tudi vokalni del ne uvaja pomehkuženega prepevanja, ampak poudarja mogočno kapaciteto pevkinih glasilk.

Ker so člani Bernays Propaganda v podzemlju priznani glasbeniki z velikim potencialom, so v zelo kratkem času postali prepoznavni na širšem območju nekdanje skupne domovine. Deloma je k temu pripomogla široko razpredena mreža domače založbe Moonlee, ki jih je vzela v svojo sredino, jih izdatno promovirala in jim omogočila najboljše studijske pogoje za ustvarjanje prvenca Hapiness Machines. Ta plošča ima do zdaj že najmanj dva (potencialna) hita, Uživaš li vo svoja pridružba in Se ke se raspadne, čeprav izdelek ponuja dokaj enakovredne komade brez večjih kakovostnih odstopanj, ki kljub lahkotnejšemu konceptu ne postanejo obrabljeni in monotoni. Hapiness Machines pomeni dobro prakso izrabe preprostih nastavkov za izgradnjo kakovostne, konceptualno trdne in za nameček izjemno poslušljive plošče. Vsekakor dobra kontrapropaganda današnjemu svetu praznega spektakla.

Miha Colner