CAMILLE

Music Hole

Virgin/EMI France, 2008

Camille Dalmais si je sloves privlačno intrigantne vokalistke ustvarila pri projektu Nouvelle Vague. Že vanj je namreč vstopila kot čisto uspešna igralka in pevka pri različnih francoskih produkcijah, ki pa zunaj Francije niso doživele kakšne posebne pozornosti. Zato pa jo, mednarodno, Camille uspešno doživlja z zadnjimi samostojnimi projekti in danes ne preseneča več, da je med drugim trenutno ena popularnejših evropskih pevk prav na Japonskem.

Prvenec Le sac des filles je izdala že leta 2003, Le fil 2005., leto zatem je izšel koncertni album Live au Trianon, medtem ko je nastajal njen zadnji lanski album Music Hole, je prejela nagrado BBC Radio 3 za področje svetovnih godb kot najbolj prepričljiva evropska ustvarjalka v letu 2007. Hkrati ste jo lahko slišali tudi v odlični celovečerni risanki Ratatouille.

Z Music Hole je ponovno nadgradila svoj glasbeni izraz in opus. Če gre pri nadgradnji repertoarja tokrat za odločitev, da z vpeljavo angleščine naredi besedila razumljivejša za angleško razumevajoči svet, s tem pa tudi svojo − milo rečeno − nenavadno, čeprav spet presenetljivo lahkotno glasbo bolj vabljivo za širše občinstvo, je nadgradnja dobila svoj izraz predvsem v še temeljitejši, radikalnejši izrabi izraznih možnosti človeškega telesa ter v perfektnih aranžmajih posameznih skladb. K temu so seveda bistveno prispevali številni gostje, čeprav je osnovni zvočno-besedni skelet albuma v celoti njen, trdno jedro vsega dogajanja na njem skupaj z njo sestavlja samo še Majiker, pianist, tolkalec, moški glas in predvsem še ena škatla ritmov in zvokov. Povrhu je bil tudi glavni snemalec in nato skupaj z njo tudi producent plošče. Poleg njiju je ključno vlogo pri bogatem in prepoznavno izrazitem zvoku albuma odigrala brazilska skupina mojstrov zvočenja s človeškim telesom Barbatoques. Ne le zaradi sodelovanja z njimi, ampak tudi čisto žanrsko je Camille pokazala, da še ni ugasnila njena stara ljubezen ne do bosse nove ne do šansona, dobila je le nove, zrelejše in zato morda bolj zabrisane razsežnosti. Poleg teh velja morda omeniti še pianista Jamieja Culluma, ki je z njo sodeloval že prej, in Slya Johnsona, ki je s svojim »beat boxom« k posameznim skladbam prispeval še eno vokalno razsežnost.

Music Hole je plošča, narejena s prefinjeno natančnostjo. V celoti ji uspeva, da ostaja v nekem vmesnem prostoru, ki ga sicer obdaja popularna glasba, a ga ne more zasesti in si ga podrediti. Kot je nekdo že zapisal, je Camillino početje najbolj nekonvencionalen približek tistemu, kar velja za pop. In hkrati je še vedno en sam eksperiment, saj se avtorica smelo sooča z improvizacijo in praktično v vsaki skladbi preizkuša njene skrite potenciale in svoje izrazne zmožnosti. Rezultati so seveda pestri: od pravega pop hita, kot se je kmalu po izidu albuma uveljavila uvodna Gospel With No Lord, do minioperete, na videz otroške pesmi, srečevanja z imaginarnimi ljudskimi godbami, vokalnega jazziranja, plesnic in poskočnic, lepih baladnih prebliskov in še česa. Skoraj vse, kar vsebuje plošča Music Hole, vam toplo priporočamo. Še boljši pa bi bil koncert.

Zoran Pistotnik