AVISHAI COHEN

Aurora

Blue Note, 2009

V New Yorku živeči basist izraelskega rodu si je svoje ime že dodobra utrdil in se imel priložnost izkazati ob pianistu Danilu Perezu, kitaristu Kurtu Rosenwinklu in triu Chicka Coree z bobnarjem Jeffom Ballardom. Toda Avishai Cohen je z enajstim samostojnim albumom in prvim za Blue Note iz več razlogov marsikoga verjetno presenetil, še najbolj z novo neposrednostjo in občutenostjo. Tudi njemu se v ustvarjanju ni uspelo povsem izogniti pogostim značilnostim jazzovskih basistov − poudarjanju tehnične plati igranja po eni strani in strukturi kompozicij po drugi, kar poslušalcu žal prepogosto ne pusti neobremenjenega poslušanja, glasba pa velikokrat ne zaživi dovolj polno. Tokrat je tako glede kompozicij kot izvedbe naredil očiten korak proti večji transparentnosti in preprosti neposrednosti, v korist večje prepričljivosti in emocionalnega naboja. Aurora poleg njegovih izvirnih kompozicij ponuja tudi nekaj odličnih interpretacij izročila tradicionalne glasbe in celo nekaterih popularnih skladb. Glasbeno mrežo tako plete ob raziskovanju kontekstov Bližnjega vzhoda in Pirenejskega polotoka, ki jih odlično združi v celovit izdelek s tankočutno liričnostjo in občasnimi poudarki zahodne klasične glasbe. Kaj takega mu gotovo ne bi uspelo, če ne bi središčne vloge namenil prav glavnemu adutu in hkrati največjemu presenečenju albuma − lastnemu vokalu. Saj ne da bi bil kot pevec kaj posebnega, kar tukaj šteje, je njegova preprosta iskrenost kot nosilka nadvse komunikativne in neposredne čustvenosti, kot je Cohenova glasba doslej ni poznala v svojih, na trenutke preveč zapletenih strukturnih obratih. Prav zaradi vokala Aurora v resnici zveni tako dobro, namesto zapletenih kompozicijskih in ritmičnih struktur, ki so tako pogosto same sebi namen, stavi plošča na rahlo melanholijo preprostih komadov v odlični, ravno prav zadržani izvedbi. Skladbe zvenijo povsem nevsiljivo in prijetno, k čemur veliko pripomorejo vsi glasbeniki: lahki perkusivni elementi iz ozadja ustvarjajo krhek ritmičen temelj, katerega jedro je slej ko prej seveda ravno Avishai Cohen z melodičnim in navdihnjenim igranjem tako na kontrabas kot na električno basovsko kitaro. Nekaj prostora je prepuščenega tudi solažam, vendar te nikakor ne prevladujejo, saj učinek skladb temelji bolj na celoti njihove izpovednosti, ta pa predvsem pušča dovolj prostora poslušalčevi domišljiji, če ga seveda povsem ne prevzame rahlo zasanjana čustvenost. Med Cohenovimi spremljevalnimi glasbeniki velja izpostaviti Shaia Maestra, (klavir) in Amosa Hoffmana (oud), ki z dobro odmerjenimi poudarki spretno pripomoreta k splošni gracioznosti pesmi. Pravzaprav je presenetljivo, kako dobro Aurora zdrži od začetka do konca kljub relativni odprtosti albuma: Cohen poje hebrejsko, špansko, angleško in v ladinu, tj. jeziku Sefardov, med posamezne bolj tradicionalne skladbe pa vključi droben klasični intermezzo ali preprosto, približni strukturi popa prilagojeno skladbo, ki jo odpoje zgolj ob basovski kitari. Rezultat je naravnost odličen in poslušljiv izdelek, kot kaže, zrelega glasbenika, ki mu svoje vloge v smislu samopotrjevanja ni več treba izkoriščati. Tudi to zahteva določeno odprtost tako glasbenikov kot poslušalcev, vendar je Cohenova znova odkrita iskrenost prepričljiva bolj, kot je bila kdaj prej njena odsotnost.

Andrej Hočevar