FAKE ORCHESTRA

Made In China

Založba Goga, 2009

Včasih se nekaj, kar se začne kot brezciljno surfanje po glasbenih galaksijah myspacea, konča z nečim, kar je bolj otipljivo in žmothno kot cela virtualna odisejada skupaj. »Fejki«, kakor po domače pravimo ljubljanski etno jazz zasedbi Fake Orchestra, po Fake Live in Fake World s petletnim studijskim premorom, katerega plod je Made In China, nadaljujejo tradicijo žlahtnega ponarejevanja in prenarejanja domačih zimzelenih in ljudskih viž v izrazito eklektični jazzovsko-world maniri. V aranžmajsko sila zapleteno in naplasteno ploščo, polno čudaških domislic, stilskih preskokov, improvizatorskih eksapad, razburkanih glasbenih brzic, lenobnih okljuk in sladkega Aninega glasu, nas vpelje že Lisička, ki se zvito izmuzne lovcem tradicije in se v »tropikalističnem« latino slogu razkošno razpotegne vse tja do osme minute in čez. Mantrične sahelske kitare zaplavajo v afriški Jarabi, kjer v izbrani družbi Issiaka Sanu in Vipotnikove zablesti raskavi Pero Lovšin. Legendarna Privškova Ne prižigaj luči v temi, s katero so se tako imenitno pozabavali že glasbeni kolegi iz zasedbe Bossa de novo, pa se nadvse domiselno staplja v psalmično, Sandersovo in Thomasovo The Creator Has A Master Plan, ki jo podčrtuje čutna medigra Davida Jarha (trobenta), Primoža Fleischmana (saksofon) in Aljoša Jeriča (bobni). Prekmurska Ne de mi več rasla zaradi razpoznavnih Gombačevih piščalskih solaž na trenutke zveni nekam katalensko, vendar se v improvizatorskem podaljšku razvije v kričavo tolkalsko razgrajanje, k čemur pripomore tudi najmlajši gost. Vöra bije v jazzovsko minimalistični preobleki sicer zveni malce opotekajoče se (Vipotnikova jo je pred leti odpela že na plošči Stringsov), so pa zato afro variacije Snehe ljubljene toliko bolj zabavne. Srečen konec ali avtorska Good Luck With The Duck! nam ponudi nekaj Gombačevih vokalnih improvizacij, ki se sicer nepričakovano prikradejo tudi na drugih koncih in krajih plošče, ter Leonardijevo razbeljeno jazzovsko-rockovsko kitarijado.

Narejeno na Kitajskem je pod čuječnim, vseslišnim in tankočutnim ušesom vsestranskega Igorja Leonardija ustvarila vsem dobro znana banda (poleg omenjenih še De Gleria, Ždrale, Celarec). Ta je že zdavnaj (pre)stopila meje, prelezla pregrade, preskočila planke in se v nepreglednem peskovniku idej danes osvobajajoče poigrava z godbami in godbeniki. Škoda le, da jih v takšni konstelaciji in kemiji navadno slišimo le na posnetkih. Kako bi šele zazveneli v živo!

Do takrat pa si privoščite svoj izvod sladke male Made In China, ki je, mimogrede, prva domača zapoved letošnjega poletja!

Katarina J.