KIRSTY McGEE

The Kansas Sessions

Hobopop Recordings, 2008

»Vojaki, vojaki pijejo v noč, / bombe, ki sikajo po cesti, / v siju lune se zdi vse še bolj pošastno, / ko se zaveš, da si daleč od doma. / Pesek, pesek, dolarji v čevljih, / suknje, ki se zapenjajo narobe, / tako bledi obrazi, da mislim, da sem mrtev. / Umrl sem in zapel to pesem. / Bij, srce, bij, teci, kri, teci, / kot vrana bom krakal na kakem mračnem delu ceste /./« (Gunsore)

Evo, priznam, Kansas Sessions je še ena plošča, ki je že lep čas ne morem vzeti iz predvajalnika. Četrti album manchestrske rezidentke, bivše brezdomke, štoparske vodnice po samotnih galaksijah razčaranega človeštva, krotilke in kritičarke anomalij sodobnega sveta Kirsty McGee spretno žonglira z izborno žanrsko paleto in močjo besede, ki skuša zdrobiti prhke kapitalistične kosti (Bonecrusher, Profit Song), zbombardirati heroje (Gunsore), razstaviti osamljenost, izgubo, obžalovanje in jih mehko umestiti v naš vsakdan (Shame, Faith, No Way To Treat A Friend), se baladno zaljubljati in odljubljati (Dust Devils, Lamb) ali preprosto povzdigniti nekonformnost in pohajaštvo med vrednote (Alibi Blues). Pesmi so v Kanzasu, kjer je posnela pričujoče sessione, dobile končno uglasbeno podobo. Kirsty McGee in njeni hobopopovci skozi čutne glasbene tipalke v aranžmajih iščejo resnično, neizkrivljeno podobo mikrosvetov po temačnih kotih barov, kamor vas vabijo njen topel altovski vokal, brenkanje kitare, predenje bendža in sopenje klarineta, ter na ulice, po katerih se razlega prešerna neworleanška dixieland godba. McGeejeva in njen razširjen sestav odličnih pop potepuhov (Hobopop Collective) se lahko sliši starinsko – kot sepijska glasbena podlaga nememu filmu iz 30. let 20. stoletja – vendar se še raje posluša kot »literarno pesnikovanje za obdobje nove depresije«. Zato je zgoščenka The Kansas Sessions obvezno čtivo za vse lumpenproletarce, vandrovce, luftarje, bivše in bodoče revolucionarje, šansonjerje, šankovske filozofe, (ne)srečne zaljubljence in nasploh vse, ki jim ekonomsko uplahneli svet povzroča čedalje hujšega mačka.

Kirsty seveda ponuja svojski nasvet: »Če hočeš ostati močan, moraš jesti, / če se hočeš boriti, moraš nekako shajati. / Ta svet se bori z rdečimi nohti in zobmi, / in če nočeš ostati na dnu čebra, / moraš jesti, da boš ostal močan.« (Bonecrusher)

Tako je to. Pa dober tek!

Katarina J.