FREDDIE HUBBARD

Without A Song: Live in Europe 1969

Blue Note, 2009

Trobentač Freddie Hubbard, ki je umrl ob koncu lanskega leta, je nedvomno zapustil veliko zapuščino. Kot dober prijatelj Erica Dolphyja na prelomu petdesetih in šestdesetih je takrat našel prostor na kar nekaj monumentalnih snemanjih tistega obdobja. Od The Blues And The Abstract Truth Oliverja Nelsona do Free-Jazza Ornetta Colemana, Olé Johna Coltrana in Empyrean Isles Herbieja Hancocka je brusil svoj, kasneje značilen bliskovit izraz, ki velikemu Milesu ni bil prav nič všeč. Na dolgoletni glasbeni poti je Freddie zaobšel le impozanten lik gospoda Davisa, pa še njega se je vsaj posredno dotaknil, če ne celo ujel njegove esence. V drugi polovici sedemdesetih so se namreč ponovno združili štirje člani drugega velikega kvinteta − Herbie Hancock, Ron Carter, Wayne Shorter in Tony Williams − trobenta pa je pripadla Freddieju Hubbardu. In prav Miles, ki je takrat ždel v svojem newyorškem domovanju, je Freddieju kakih osemnajst let prej ob prvem snidenju zabrusil, da igra preprosto preveč tonov. Potem pa bojda do njega sam pospremil Alfreda Liona z založbe Blue Note in mu s tem zagotovil snemalno pogodbo. Freddie se je sicer spogledoval z mistiko free jazza, še posebno na Coltranovi Ascension, a na svojih ploščah se je že sredi šestdesetih začel obračati k bolj mainstreamovsko orientirani glasbi. Znova izdani koncert se je sicer zgodil ravno ob koncu njegovega sodelovanja z Atlanticom in pred prestopom k bolj elektronsko obarvanemu CTI-ju, kjer se je nato prebil v samo ospredje fusiona. Nastop odstira močan zven takrat popularnega hard bopa, ob katerem Freddieja podpirajo bobnar Louis Hayes, pianist Roland Hanna in basist Ron Carter. Že ob pogledu na ovitek se v misli prikrade odkritje izpred nekaj let, ko so prav tako pri Blue Note izdali posnetke nastopa Theloniousa Monka z Johnom Coltranom v Carnegie Hallu, ki je hipoma pridobila skoraj kulten status. Do tu sicer Freddie težko seže, a kolektiv, s katerim je takrat koncertiral, prežitke bebopa podaja izjemno naoljeno in umerjeno. Na albumu se poleg standardov Without A Song, The Things We Did Last Summer in A Night In Tunisia znajdejo še Milesova Blues By Five ter Hubbardove kompozicije Body And Soul, Space Track in Hub-Tones. Predvsem predzadnja, nekakšen freejazzovski vložek, ob obeh baladah smelo razbija sicer dinamičen ritem kvarteta, ki krasi večino Freddiejevih zasedb. Za ljubitelje njegovega opusa je ta album velikega pomena, saj izpričuje vrhunec trobentačevega prvega ustvarjalnega desetletja, že neštetokrat preigrane skladbe v družbi izvrstnih glasbenikov pa nehvaležnemu časovnemu okviru navkljub delujejo spontano. Na vprašanja v zvezi s hitrim zaslužkom po Freddiejevi smrti pri Blue Note odgovarjajo, da je menda sam že leto pred slovesom načrtoval izdajo omenjene plošče, in glede na visoko raven izvedenega, to ne bi bilo nič presenetljivega. Hard bop v rokah legende in v svoji najbolj gibljivi obliki.

Tit Podobnik