Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

KASAI ALLSTARS

In the 7th Moon, The Chief Turned Into A Swimming Fish And Ate The Head Of His Enemy By Magic. Congotronic 3.

Crammed Discs, 2008

Spet smo v vodah »kongotronike« in nič kaj ne kaže, da se je bomo naveličali, kot se je ne pri belgijski založbi Crammmed Discs. Vse skupaj se je začelo – kot se še spomnite – s prvo ploščo skupine Konono No. 1, ki je nosila naslov Congotronics. Potem smo čez čas dobili zbirko skladb različnih, a sorodnih skupin iz Kinšase Congotronics 2, na kateri smo se prvič srečali s Kasai, ob drugih pa tudi z dvema skupinama, ki sta tedaj še nastopali samostojno, a ste se nato združili v Kasai Allstars. Potem smo lani dobili še Congotronics 3, ki pomeni prav ta okrepljeni, na domačem prizorišču že naravnost množičen glasbeni konglomerat. Vsebina tega albuma sicer ni odslikava resničnega stanja v kolektivu, saj je na snemanju v Kinšasi, ki ga je organizirala založba, sodeloval le del njegovih članov. No, treba je tudi zapisati, da je, medtem ko smo mi čakali na priložnost, da poravnamo dolg iz lanskega leta, pri isti založbi letos že izšel tudi album, ki nekako nadaljuje serijo Congotronics, čeprav ga niso opremili s to oznako. Gre za ploščo Tres Tres Fort še ene zanimive skupine iz Kinšase Staff Benda Bilili (ki bo, mimogrede, prejela letošnjo nagrado womex za najpomembnejši prispevek v tem letu v glasbi).

Glede albuma zasedbe Kasai Allstars z neskončno dolgim naslovom lahko zapišem, da je odlično zveneča nadgradnja tistega, kar smo iz Kinšase že slišali. V nasprotju s Konono No. 1, ki svoj zvok gradijo na minimalizmu in silovitosti podajanja posameznih skladb, Kasai uporabljajo širši nabor instrumentov, pristopov, tekstur in virov ter precej kompleksnejšo poliritmijo, kar dela njihov nastop raznovrstnejši in s tem morda zanimivejši. To seveda ne preseneča, če vemo, da je njihov repertoar delo približno 25-članskega kolektiva, v katerega so se združili glasbeniki iz petih skupin, ki so sicer vse prišle v Kinšaso iz pokrajine Kasai, vendar so sprva pripadale petim različnim etničnim skupinam: Luba, Songye, Lulua, Tetela in Luntu. Vsaka med njimi ima svojo kulturo in jezik, pa tudi lastno glasbeno tradicijo. Že iz tega je jasno, da so viri, iz katerih so črpali in jih prevajali v skupen glasbeni izraz te superskupine, izjemno raznoliki, zato so skladbe, ki izhajajo iz njih, primerno pestre. Kljub temu je končna podoba repertoarja in s tem tudi tega albuma presenetljivo enotna, prepričljiva in prepoznavna. Njihov glasbeni izraz instrumentalno temelji na energični mešanici zvokov tradicionalnih akustičnih glasbil, predvsem tolkal, električnih kitar, različnih izvedenk ozvočenih in distorziranih likemb, tj. kongoleške verzije palčnega klavirja, in predvsem zavzetih, polnih vokalov. Na plošči lahko naštejemo kar šest ljudi, ki v skladbah prevzemajo prvi glas, vseh, ki vsaj občasno pojejo, pa je trinajst. Zasedba je v glavnem 17-članska – le v eni izmed skladb se ji pridružita še dva glasbenika. Dodati je še treba, da večina pevk in pevcev na nastopih tudi pleše.

Na album so uvrstili posnetke devetih skladb, ki so vse skupinsko delo. Njihova dolžina se razteza od dobrih pet do slabih enajst minut. Sicer pa pesmi črpajo iz tradicionalnih slovesnosti in ritualov, ki so praviloma vsebovali elemente transa in erotike, kar ohranjajo v novi preobleki še posebno na nastopih. Zato jih je treba predvsem poslušati.

Zoran Pistotnik