ZLATKO KAUČIČ

Koncerti ob 30-letnici

Splasc(H) Records, 2009

Zlatko Kaučič je ob izdaji trojnega cedeja ali kovčka, kot ga sam imenuje, pripravil pri nas redko videno tiskovno konferenco. Tovrstnega dogodka je vredna tako tridesetletnica delovanja, ki jo praznuje eden najbolj profiliranih slovenskih ustvarjalcev, kot zbirka treh lanskih koncertov, s katerimi je še enkrat potrdil progresivno naravo svojega muziciranja. Glasbenik, ob katerem so se znašla imena, kot so Kenny Wheeler, Irene Schweizer, Steve Lacy, Misha Mengelberg in ne nazadnje Paul Bley, Enrico Rava, Giovanni Maier, Paul McCandless ter seveda Peter Brötzmann, nikoli ni skrival ambiciozne kreativne drže, zaradi katere je na domači grudi naletel tudi na brezoblične zidove zavisti. Trojica koncertov, ki je sicer pred kratkim izšla za italijansko založbo Splasc(H), lepo izpričuje prej zapisano, saj ga prikaže v treh formacijah z izjemno pestrim ozadjem, hkrati pa ne daje slutiti, da bi ustvarjalni zanos pri Kaučiču kaj kmalu utegnil zbledeti. Težko bi namreč našli trojno izdajo katerega koli svetovnega avtorja s tako bogato ter neuničevalno stihijsko zgodbo, katere dve uri in štirideset minut materiala stežka preide v kaj povsem predvidljivega. Kaj torej prinaša dodobra napolnjen kovček? Prvi del trilogije se imenuje Slakoper in prinaša usedline Cerkno tria z lanskega na dva dela razdeljenega uvodnega koncerta danes že dodobra uveljavljenega cikla Cankarjevi torki. Za nastop, kjer bi moral sicer na basu nastopiti stari Zlatkov znanec Paolino Dalla Porta, a je na žalost zbolel, se mu je ob saksofonistu Javierju Girottu pridružil Salvatore Maiore. Razmejevanje strogih okvirov jazzovskega muziciranja Zlatku nikoli ni delalo velikih težav in tako nas posnetek pričujočega dela večera popelje vse od blagozvočnega božanja južnejših glasbenih praks do hudomušnih prepletanj z ostrejšimi, prefinjeno nalomljenimi ter z najrazličnejšimi tolkali začinjenimi svobodnjaškimi ustroji. Medtem ko Girotto in Maiore ostajata v nekem zaokroženem, morda preveč uokvirjenem kontekstu, slednjega ravno Zlatko s svojimi domislicami vztrajno razbija in ga navdihuje s kreativno energijo. Druga, še bolj onomatopoetična plošča je z nastopa Doline tria na lanskem festivalu Jazz Cerkno, kjer sta se Kaučiču pridružila Giovanni Maier in turška vokalistka Saadet Türköz. Osem avtorskih skladb in eno turško protagonisti izvedejo pritajeno in fragmentirano. Med glasbeniki se vzpostavi kooperativna improvizirana govorica. Če z raztegnjenimi vibrati Saadet Türköz nekajkrat močno zadiši po Orientu, se med odrezano medigro kakršno koli kulturno ozadje povsem porazgubi. Efektivno stapljanje izkušenih improvizatorjev Giovannija Maierja in Zlatka Kaučiča vokal nadgradi še z močno osebno ekspresijo, kar morda pomeni tudi vrhunec triade v kovčku. Zadnji del Zlatkove zgodbe ima korenine nekaj let nazaj, ko je kot poseben gost njegovega projekta Tolminski punt nastopil Peter Brötzmann. Takrat se jima je v priložnostnem triu ob nastopu na lanski Sajeti pridružil še solist in bariton slovenske opere, Robert Vrčon. Za to priložnost je Zlatko uglasbil poezijo izbranih slovenskih avtorjev Jureta Potokarja, Gregorja Strniše, Daneta Zajca in Srečka Kosovela. Peter Brötzmann je bojda ob prvem srečanju z materialom le nejevoljno zmajal z glavo, a se na koncu le spustil v uokvirjene aranžmaje, ki pa po enem letu vzbujajo precej mešane občutke. Duet Kaučič-Brötzmann skozi hrumeč freejazzovski dialog po eni strani deluje nadvse prepričljivo, po drugi pa po koncu besedila ni več moč čutiti esence sicer čisto speljanega toka pesmi iz ust Roberta Vrčona. Tako se lahko porodi občutek trka dveh različnih svetov, ki konec koncev niti ni sam po sebi umeven. Slednje gre morda razumeti z vidika destrukcije modernizma, v katerega je estetika nekonvencionalnih godb do neke meje hote ali nehote vpeta. Spoj avantgardnih nadrealizma in konstruktivizma z zaprašenim opernim vložkom in danes že ustoličenim ter definiranim glasbenim izrazom pušča veliko prostora za interpretacijo, sama zvočna slika pa ravno v tej razgibanosti najde svoj prostor. V treh koncertih, ki jih najdemo v kovčku, torej ne manjka za Kaučiča značilnega pogumnega ter v prihodnost zazrtega pogleda, kamor je v preteklosti prepogosto videl zgolj on sam.

Tit Podobnik