Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

SECKOU KEITA

The Silimbo Passage

World Artventures, 2009

Predvsem na evropskem glasbenem prizorišču Seckou Keita ni novinec. Tudi v teh krajih je že bilo mogoče slišati zanj. Res pa je, da mu nismo posvečali posebne pozornosti. Razlog je preprost: njegova prva dva albuma vsaj mene, očitno pa tudi drugih, nista povsem prepričala. Glasbeno sta bila sicer korektna izdelka s posameznimi skladbami, ki so pritegnile pozornost, a mu z njima ni uspelo vzpostaviti zares trdnega, prepoznavnega avtorskega stališča ter ponuditi česa več kot spodobno igro na koro ob preigravanju zbirke tradicionalnih in jazzovskih obrazcev. The Silimbo Passage, tretji album, ki ga je podpisal s Seckou Keita Quartetom oziroma SKQ-jem, kot označuje svojo stalno zasedbo, pa je njegov do zdaj najboljši izdelek in je vreden večje pozornosti. Končno mu je namreč uspelo zliti raznorodne vire in vplive v dovolj kompakten glasbeni amalgam, ki albumu omogoča, da funkcionira kot celota s prepoznavnim avtorskim pečatom. Zdaj lahko rečemo: to je Seckou Keita! Poleg spretnejših kompozicijskih in aranžmajskih prijemov ter njihove zdaj že vrhunske interpretacije k takšnemu vtisu zagotovo prispeva tudi izbor skladb, ki spretno kombinira tradicionalne vire z lastnimi ustvarjalnimi prispevki sodelujočih glasbenikov. Keita je po rodu iz pokrajine Casamance, ki leži na jugu Senegala in se v marsičem razlikuje od drugih področij te države. Pravzaprav ima veliko več skupnega z Gambijo, samostojno državo, ki se dobesedno zajeda vanjo. Ena od teh skupnih potez je zagotovo žlahtna tradicija igranja na koro, tako da od tam prihajajo številni izjemni mojstri tega glasbila. Eden izmed nadaljevalcev omenjene tradicije je tudi Seckou Keita. Nekje konec prejšnjega tisočletja se je preselil v Anglijo in začel mednarodno kariero. Tam se je glasbena tradicija njegove domovine srečala s številnimi vplivi od drugod. Posebej sta ga pritegnila soul in sodobni evropski jazz, poslušal je klasično glasbo – predvsem godalno – srečal se je tudi z orientalskimi (z)godbami. Z vključevanjem njihovih elementov v svoj izvorni mandinški kontekst je poskušal iznajti lastno pot njihovega povezovanja v nov avtorski izraz. To mu zdaj tudi uspeva. K temu so pomembno prispevali prav glasbeniki, s katerimi sodeluje v svojem stalnem kvartetu in ki imajo tudi sami konceptu primerno glasbeno ozadje. Egiptovski violinist Samy Bishai že s svojim glasbilom in načinom igranja skrbi za klasično orientalsko in evropsko godalno razsežnost v glasbi kvarteta, v katerem italijanski kontrabasist Davide Mantovani dodaja sodobne jazzovske in improvizatorske komponente. Kvartet zaokrožuje tolkalec Surahata Susso, ki prihaja iz Gambije in seveda uporablja predvsem tradicionalna zahodnoafriška glasbila. Dodatno razsežnost daje njihovi muziki petje. V posameznih skladbah namreč zapoje sam Seckou Keita, na tem albumu pa se je kvartetu pri večini skladb pridružila še pevka Binta Suso, sicer njegova sestra, ki je nekajkrat prevzela vodilni glas, nekajkrat pa skupaj z drugimi člani prispevala k bratovemu petju. Za večino izmed desetih pesmi je poskrbel Seckou Keita kot avtor glasbe, besedil ali aranžmajev, besedili za dve je prispevala Binta Suso, avtor ene je Davide Mantovani, dve pa sta Keitovi priredbi tradicionalnih mandinških skladb. Med njima je tudi legendarna Souaressi, ki jo je pred desetletji uveljavil zdaj že pokojni veliki gvinejski pevec Kouyate Sory Kandia.

Seckou Keita je s to ploščo prestopil most ustvarjalne zrelosti, zato bomo njegovo nadaljnjo pot spremljali s posebno pozornostjo.

Zoran Pistotnik