Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Viki

JAROMÍR NOHAVICA

Ikarus

Jaromír Nohavica, 2008

Gospod Nohavica je najpopularnejši kantavtor na Češkem. Poleg tega pa je Jarek, kot ga ljubkovalno kličejo občudovalci, veljal za ikono upora proti nekdanjemu totalitarizmu v ČSSR. Poudariti je treba tudi, da je na Češkem folkovska scena že tradicionalno izjemno močna (zakaj je tako, tukaj nimam prostora razlagati), v času po zatrtju praške pomladi pa je dobila še dodaten zagon in pomen. Tako so v času komunistične diktature ljudje pesmi folk bardov secirali in analizirali do potankosti, saj je bilo bistveno sporočilo tekstov pesmi moč razbrati le med vrsticami – zaradi cenzure je namreč izključno tam obstajala »svoboda misli in govora«. Tako rekoč komuniciranje v šifrah. Zadnji album Jaromíra Nohavice je zopet narejen na ta večplastno zakodiran način. Zakaj je tako 20 let po žametni revoluciji?

Kot rečeno, padec realsocializma ni škodoval priljubljenosti Jarekove glasbe. Nasprotno, njegova slava je neprestano rasla. Kritiki so hvalili njegovo delo, publika je kupovala nosilce zvoka z njegovo glasbo in drla na koncerte. Menim, da je svojo veljavo najbolj dokazal z leta 2006 izdanim DVD-jem in CD-jem v živo z naslovom Doma. Po seriji nadvse uspešnih albumov, ki jih je posnel z velikani tipa Čechomor in elito češke glasbene srenje, je na višku slave na koncertu megadimenzij nastopil sam samcat – da se vidi, koliko velja. Rezultat: popolna zmaga! Njegove pesmi so tako močne, da dejansko ne potrebujejo nobene »kunštne« orkestracije, le dobro vokalno interpretacijo, za kar je Jarek tako ali tako mojster. No, kmalu po tem se je po časopisih začelo pisati, da so na svetlo prišli dokumenti nekdanje tajne policije StB, ki naj bi dokazovali, da je Nohavica sodeloval z njimi in da ima tudi on nekaj masla na glavi. Začele so se neskončne polemike, v katerih so nekateri na vso moč obsojali, drugi pa žolčno branili svojega junaka, češ da gre le za ogabno podtikanje. Jarek pa je molčal. Do izdaje Ikarusa. S tem albumom je končno razkril, kaj ima o zadevi povedati sam. Zato je zgoščenko zopet posnel sam in v živo – da se popolnoma razgali ter ponovno preveri pred publiko. In pomen zopet leži med vrsticami. Sploh je CD poln simbolike, tako na oblikovni ravni kot z navezovanjem na velike disidente polpretekle zgodovine (pesem Píseň o příteli je prevod pesmi Vladimirja Visockega, Pro Martinu je posvečena Jiříju Suchému, Co se to stalo, bratříčku se navezuje na Karla Kryla itd.). In da, seveda je album zopet postal hit, saj so vsi hoteli izvedeti, kaj ima o zadevi povedati sam glavni junak zgodbe!

Iz čisto umetniškega stališča je problem plošče po mojem mnenju ravno v tem, da je posneta v živo. Pesmi namreč sevajo dokaj temačno in razmišljujoče vzdušje, ploskanje in silno navdušenje po komadih (ki poleg všečnosti samih pesmi verjetno še bolj odsevajo moralno podporo pevcu teh žalostink) pa rušita to melanholijo. S tega vidika bi plošča delovala neprimerno bolje, če bi bila posneta v studiu; celo nekaj kiksov bi nam bilo tako prihranjenih. Tudi seznam pesmi bi bil lahko za tretjino krajši. Zgoščenka jih namreč prinaša kar 15 in večina med njimi je res močnih (nekatere bodo nedvomno postale antologijske), pri nekaterih pa sem dobil občutek, da so kratko malo odveč. Vsekakor gre za izdelek, tudi zgolj z glasbenega stališča, vreden nakupa, in komaj čakam na Jarkov naslednji album, ki se ga bo lahko zopet lotil neobremenjeno in bo fokusiran zgolj na pesmi, ne več na svoj oblaten imidž.

Viki