Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Miha Colner

PEACHES

I Feel Cream

XL Records, 2009

Umetnica, zagovornica enakih možnosti žensk in aktivistka Merill Beth Nisker, bolj poznana pod partizanskim imenom Peaches, je v lastnem slogu povila že peto studijsko ploščo in tako ponovno preverila učinkovitost svoje glasbe in sporočilnosti. Peaches je uspelo svojo priljubljenost stopnjevati zlagoma in konstantno, do današnjih dni je pridobila in utrdila status ene najbolj vplivnih feminističnih glasnic t. i. tretje generacije. V tem pogledu je prav ona ena prvih ustvarjalk, izvajalk in performerk, ki je trdneje povezala žanr electroclasha in brezkompromisni ženski aktivizem. Kasneje je ta punkovska, udarna in agresivna izraznost postala izhodiščna točka številnih feminističnih umetnic, osrednja žurerska vsebina ženskih festivalov in odločne feministične predstavnosti. Peaches je svoje zasilno ime prevzela 2000., po nekaj letih delovanja pod izvornim nazivom. Izmed vseh sopotnic in naslednic je dosegla najširšo splošno prepoznavnost in se v nasprotju z radikalnimi Le Tigre, elektronsko navdahnjeno Miss Kittin ali z umetniškimi koncepti prepredenimi Chicks On Speed brez težav pojavlja visoko na lestvicah popularnosti. Njena priljubljenost se je resnično stopnjevala od plošče do plošče. Tako je pred leti nastopil tudi čas, da je po izdaji izjemno hvaljene predhodnice Impeach My Bush zbrala spremljevalno zasedbo The Herms (Hermaphrodites), ki ji omogoča boljšo koncertno prezentacijo. Na omenjenem albumu iz leta 2006 je k sodelovanju privabila zavidljivo število gostujočih glasbenikov z vseh vetrov, ki so ustvarili prepotrebno raznolikost njene udarniške izraznosti.

Nova plošča I Feel Cream je vsekakor korak k bolj sintetizirani, elektronsko zveneči sliki, ki skorajda opušča nekdanji punkovski kitarski duh in občasne surove distorzije. Kar je dokaj logično, saj je neizbrisljiv pečat albumu dodal predvsem njegov producent James Ford, med drugim tudi član elektronske zasedbe Simian Mobile Disco; na drugi strani so del producentskega dela prevzeli kolektivi Soulwax, Digitalism in Drums Of Death, kot soavtor številnih komadov pa se podpisuje kanadski rojak, didžej in emsi Gonzales. Glavnino plošče zajema nekakšno elektro pop vzdušje z repetitivnimi ritmičnimi vzorci ter minimalistično in povsem sintetično instrumentalno melodiko, kjer glavno vlogo prevzema bogato in raznoliko petje glavne akterke, ki se sprehaja vse od sladkobnih viž do napadalnejšega izraznega načina. Njen glas pušča dovolj prostora za razumevanje nedvoumne sporočilnosti, ki je kot vselej izrazito feministična in napolnjena z eksplicitno spolnostjo. Album uvaja svojevrstno nadaljevanje nekaj let starega komada I Don't Give A Fuck, naslednja pesem je Talk To Me, ki izpostavi avtoričine vokalne kapacitete. Tako se diskoidna mešanica udarnosti in nežnosti Peaches preveša v zrelejše obdobje, ki nekoliko izgublja udarnost in konceptualno iskrenost. Zdi se, kot da so se na I Feel Cream prikradle nekatere skladbe, ki izničujejo ali vsaj omiljajo njen poudarjeni aktivizem na račun širše prepoznavnosti v glasbenem svetu. Ne glede na to je ta plošča brezpogojno kakovostna in enovita, ki dobesedno sledi toku kariere Peaches. Kljub poenotenemu zvoku in preprostosti glasbene slike izdelek ne zapade v ponavljanje lastnih vzorcev, ampak ob pomoči tokratnih gostov pričara odlično in trenutni usmeritvi prilagojeno izkušnjo poslušanja od začetka do konca.

Miha Colner