ENRICO RAVA

New York Days

ECM, 2009

New York Days je še en v vrsti albumov založbe ECM z zvezdniško zasedbo in prepoznavno muziko, ki se je nekoč zdela brezčasna, danes pa je bržkone sprejeta nekoliko bolj kritično. Brezčasnost tega tipa mogoče ni več v modi, a New York Days je tudi mimo tega dober album poznonočnih, introvertiranih sanjarij italijanskega zvezdniškega trobentača Enrica Rave. Na albumu je zbranih dvanajst skladb, od tega sta dve svobodni improvizaciji, štiri kompozicije so starejšega datuma, ena, Blancasnow, je vzeta celo z Ravovega prvega albuma za ECM izpred slabih petintridesetih let.

Enrico Rava je tankočuten solist s posebnim občutkom za melodijo in komponist z evropsko afiniteto do elementov klasične glasbe, kar poslušalcu ne uide niti ob zadnjem albumu. Njegov ton je v glavnem na bolj topli strani spektra, čeprav zna biti tudi nekoliko ostrejši, vendar ne divji. To je očitno že na začetku albuma in v sledečih improvizacijah, kjer postane jasno tudi to, kako dobro se glasbeniki razumejo med sabo. Res, Rava bi si težko želel boljšo spremljevalno skupino. Po eni strani gre za odlične glasbenike z lastnim izrazom, po drugi so bili izbrani tako, da očitno kar najbolje ustrezajo melanholičnemu značaju njegovih kompozicij, ki potrebujejo predvsem veliko prostora, da se ne udušijo. S pianistom Stefanom Bollanijem se je Rava odlično ujel že prej, predvsem v duu, in tudi tokrat je njegov občutek za širino in mehkobo za Enrica najboljša podlaga; včasih zveni že kar klasično in zahtevno, drugič, osredotočen na preprost, trdovraten ostinato, daje najboljšo priložnost Ravovim ekspresivnim vinjetam. Podobno je s saksofonistom Markom Turnerjem in njegovo značilno zadržanostjo, hladnim minimalizmom, ki se povsem dobro počuti v spremljevalni vlogi, četudi zna biti prav poseben solist. Grenadier je dober kot po navadi, Paul Motian pa je spet navdušujoč v svojih nevsiljivih in navdihnjenih prebliskih. Za nekatere Ravove kompozicije je kot povezovalni element pomembna tudi tišina, kar ta zasedba zelo dobro razume. V teh skladbah oziroma njihovih izvedbah se skriva prijeten in melanholičen glasbeni suspenz, ki ga Rava dopolnjuje z nepredvidljivim, včasih tudi hitrim soliranjem.

Toda New York Daysvsebuje tudi skladbe, zaradi katerih album ni povsem ujet v premočrtnost osnovnega občutja, kar je lahko ena izmed večjih nevarnosti izdelkov z ECM-ovim imenom. Poleg živahne skladbe, ki namiguje na latinskoameriške elemente, in starejše bopovske kompozicije v bolj »skulirani« maniri zahodne obale je na plošči tudi nekaj povsem spontanih trenutkov presenečenja. Takšna sta, recimo, skupni galop z Grenadierjem in Turnerjem ali pa čudno majestetična melodija kratke skladbe z naslovom Count Dracula. New York Days je v osnovi sicer res še eden izmed albumov lepih uspavank za nespečne intelektualce in introvertirane, vendar ni nujno samo to.

Andrej Hočevar