RAZLIČNI IZVAJALCI

The Little Red Box Of Protest Songs

White Crow Productions, 2009

Britanska založba Proper Records je zatohli duh recesijskega časa skušala prevetriti z obsežno zbirko dokumentarnega pesemskega in videogradiva iz tridesetih, štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja. Mala rdeča škatlica protestnih pesmi tako svojevrstno zaznamuje stoletnico prve izdaje kultne male rdeče pesmarice (The Little Red Song Book), pesemske biblije vsakega zavednega ameriškega »commija« in devedesetletnico rojstva neuničljivega »folkijaša« in večnega protestnika Peta Seegerja, ki je z legendarno Guthrijevo This Land Is Your Land na Obamovi inavguraciji januarja letos končno postal del (re)konstrukcije utrujenih ameriških sanj, zamišljanja (rasne) enako(pravno)sti in mainstreamovska figura.

Socialistične in komunistične klice so v Združenih državah fanatično zatirali že od recesije (great depression) v 30. letih 20. stoletja dalje. Sindikalisti, delavci in preostali somišljeniki politične levice, združeni pod rdečo zastavo wobbliesov ali industrijskih delavcev sveta (Industrial Workers of the World), ki ima, mimogrede, svojo frakcijo tudi pri nas (Nevidni delavci sveta, ki delujejo znotraj socialnega centra Rog), za delavsko revolucijo niso posegali le po kladivu. Priročna mala rdeča pesmarica, v kateri je bilo zbranih kup krščanskih himen, na katere so delavski heroji, kot je bil Joe Hill, obesili političnopropagandne, družbenokritične in humorne vsebine ali pa jih zložili na novo, je postala nepogrešljiv del njihovega boja. V štiridesetih in kasneje petdesetih sta delavsko štafeto mladosti prevzela Seeger in Guthrie, ki sta v ljudskoglasbeni kanon podtaknila družbenopolitčno pesemsko netivo. Še pomnite We Shall Be Free, Dear Mr President, Bank Failure, Dollar Ain't A Dollar Anymore, Voting Union, Ragged Hungry Blues? Prav lahko bi bile napisane danes. In gorele so grmade, grmeli politični »think tanki«, The Weavers so bili pahnjeni v kulturno podzemlje, Seeger pa se je moral zagovarjati pred sodiščem, češ da brezsramno razširja komunistične ideje in kvarno vpliva na ameriško mladež, za to je bil obsojen na deset let zapora, kar pa se k sreči ni uresničilo. Z ameriško socialistično levico, ki je pravzaprav zakrivila tamkajšnjo revitalizacijo folka v petdesetih (Seeger, Guthrie, Lomax), so delavske in protestniške pesmi prek skupinskega prepevanja na zborovanjih in festivalih ter neštetih priredb (Dylan, Baez, kasneje Springsteen, Arlo Guthrie idr.), v srčiki kolektivnega spomina in družbenem podtalju, kamor niso segle lovke McCarthyja, Nixona, Busha st. in ml., ostale žive še dandanašnji. Vnovično poslušanje šestdesetih komadov, zbranih na tej rdeči kompilaciji, odkriva bogato dediščino ameriških delavskih in kmečkih uporov in protestov, v katerih nam poleg že omenjenih folkovskih protagonistov bluesmani (Leadbelly, Josh White, Brownie McGee idr.) tako realistično odslikavajo stiske brezpravnih delavcev in drugih marginalcev, da lahko hitro pozabimo, da ne poslušamo dnevnih poročil, ampak šestdeset, sedemdeset let stare zgodbe, ki so z novo recesijo tako aktualne kot še nikoli doslej. Verjetno najpomembnejše sporočilo te zbirke (in trpkega časa, v katerem so nastajale) pa je neusmiljena kritika sodobnih oblastnikov, njihovih sumljivih in posledično katastrofalnih političnoekonomskih odločitev ter na drugi strani negovanje ljudske solidarnosti in tovarištva skozi glasbo.

Če že ne morete pregristi ekonomske krize ali prelisičiti tajkunov z znanimi in že uporabljenimi sredstvi, se napajajte pri viru in družno pojte novim zmagam naproti! In igrajte kitare. Saj veste, kaj je na svojo napisal Woody Guthrie: Ta mašina ubija fašiste. In vse »iste«. Dobesedno.

Katarina J.