JOSHUA REDMAN

Compass

Nonesuch, 2009

Kot pove že naslov uvodne skladbe, Uncharted, je Compass zamišljen predvsem kot izlet v neznano. Ameriški saksofonist, sin Deweyja Redmana, si je ploščo zamislil kot poskus z dvojnim triom v različnih permutacijah: pet skladb od trinajstih je posnetih v polni zasedbi z dvema kontrabasistoma in dvema bobnarjema, na preostalih pa zasedba k enojnemu triu dvakrat povabi še dodatnega basista. Toda Joshua Redman, vseskozi v odlični formi, se v novi in neznani situaciji odlično znajde; tako je treba tudi razumeti napetost med neznanim terenom, ki ga je na osebnem zemljevidu šele treba raziskati, in začasno gotovostjo, ki jo raziskovalec dobi s kompasom. Redman na novi teren stopa z radovednostjo in gotovim korakom, na trenutke se je v interesu iskanja oziroma spoznavanja pripravljen tudi prepustiti in izgubiti, pri čemer nikoli ne deluje zares izgubljeno. Album, ki se začne z nekoliko bolj previdnim tipanjem, tako rekoč spoznavanjem glasbenikov, s tem tudi takoj že napove, da v nadaljevanju ne bo šlo toliko za izkoriščanje dodatne moči dvojnega tria, seveda prezrcaljenega skozi središčno točko Redmanovega saksofona. Nasprotno sta ga izjemen posluh in občutek za (pravilno) smer pripravila do bolj umirjenega raziskovanja možnosti takšne podvojene zasedbe, za katero se pravzaprav kaj hitro izkaže, kako dobro se poda celo bolj svobodni različici melodičnega lirizma. Redman, ki si je veliko nalogo zadal že s tem, ko nastopa kot edini solist v zasedbi brez klavirja, skozi ploščo pokaže prepričljivo zmogljivost v usmerjanju vseh zasedb, katerih potencial nikoli ne ostane neizkoriščen, vsekakor pa v kompleksni skupinski energiji najdeva zanesljiv vir inspiracije. Glavno zanimanje vseh zasedb, tudi dvojnih, povsem nevsiljivo usmeri v raziskovanje goste, a fino pletene mreže, ki jo v nekaterih premišljeno izbranih trenutkih zna tudi razpustiti in nalašč nekoliko razparati. Pri skladbah z bobnarjema in kontrabasistoma se med obema stranema zmeraj razvije kompleksna serija odnosov in dialogov, zaradi česar se vzajemno dopolnjujeta, a ne zgolj v stopnjevanju moči in silovitosti. V tej kompleksnosti ni zadržanosti, ampak natančno poslušanje in sodelovanje vseh vpletenih − različni registri kontrabasistov, kombinacija ubiranja s prsti in uporabo loka, palčke proti metlicam ali vzdrževanje osnovnega ritma proti bolj svobodni razdrobljenosti. Vse to se vključno z nekaterimi presenetljivimi kontrapunkti in očitno spontano sinhronijo vedno znova sreča v središču, pri Redmanovem melodičnem saksofonu. Posamezne skladbe se uspešno razvijejo iz izhodiščne teme v bolj prosto izmenjavo idej, pri čemer so bistvena prav dopolnjevanja obeh ritemskih sekcij. Dialogi med kontrabasistoma in bobnarjema sledijo razvoju kompozicij, katerih skupni potencial vznikne iz kombinacije udeleženih.

Čeprav je Redman očitno glavno osišče, še vedno pusti dovolj prostora tudi drugim glasbenikom, ki kdaj pokažejo bolj skrite vsebine, drugič spet podčrtajo že znano smer. Compass skozi prehajanje med bolj hardbopovskimi namigi, liričnimi improvizacijami in čvrstimi, celo linearnimi ritmičnimi osnovami tankočutno raziskuje možnosti te specifične zasedbe res dobrih glasbenikov. Močne melodije so občasno pretrgane s silovitostjo, drugič – predvsem ob Redmanovem tekočem sopranskem saksofonu – pa prosto poletijo v bolj eterične trenutke z močno čustveno noto. Skoraj nobenega dvoma ni, da je Compass njegovo najboljše delo doslej.

Andrej Hočevar