SALAMANDRA SALAMANDRA and FEO

Kava, čaj, kakav

Čaderg Records, 2008

IVAN VOLARIČ FEO

Zimbabve

Cankarjeva založba, 2008

Leto 2008 je bilo za kultnega poeta Fea, vsaj v glasbenem smislu, očitno nadvse plodno. Že na začetku prejšnjega leta je tako najprej izšla plošča Salamandra Salamandra and Feo: Kava, čaj, kakav, ki je po mojem mnenju najboljši glasbeni izdelek tu obravnavanega junaka. Morda povedano velja celo za sam bend Salamandra Salamandra, ki se tudi drugače lahko pohvali z izvrstno diskografijo. Za razliko od preostalih, še bolj eksperimentalnih Salamandrinih albumov je ta plošča bolj enostavno strukturirana in kar nekako rockovsko kompaktna; v primerjavi z drugimi Feovimi glasbenimi produkti se sliši, da ga tokrat spremlja uigran bend (v pravem pomenu besede bend, torej z bogato skupno glasbeno kilometrino sodelujočih glasbenikov) in ne za posamezen session napaberkovanih glasbenikov od tu in tam. Verjetno je k moči in svežini izdelka pripomogla tudi velika generacijska razlika med frontmanom in bendom, ki je očitno sprožila tisto žlahtno oplajanje med različnimi življenjskimi izkušnjami in pogledi na svet sodelujočih. Glede plošče bi omenil le še to, da na njej ponovno briljira Matej Magajne na električni solo kitari (čeprav morda ni prav, da ga izpostavljam, ker je medsebojna igra vseh glasbenikov res vrhunsko usklajena). Omenjena izdaja ima le eno neprijetnost – izšla je zgolj pri underground (samo)založbi bratov Kutin, Čaderg Records, kar pomeni, da jo je v bistvu moč dobiti le na njihovih (ne zelo pogostih) koncertih, ne pa tudi v redni prodaji v ploščarnah in knjigarnah.

Druga tu obravnavana plošča je kompilacija, ki je izšla kot priloga knjige T'guwrš od t'grš: Déjàmais vu. Na njej je moč prisluhniti štirinajstim kompozicijam. V enajstih komadih Fea spremljajo The Schmidt's, v dveh Hišni bend in v enem Salamandra Salamandra. Zgoščenka žal prinaša le štiri do zdaj neobjavljene kompozicije – Tre son le cose ... in Deutschland v izvedbi Hišnega benda ter Introduction in O.K. Live No More v izvedbi The Schmidt's. No, glede na omenjeno problematiko z distribucijo prej omenjenega albuma Kava, čaj, kakav bi morda tudi komad s te plošče (Lakota v Afriki) šteli med regularno premierno predstavljene poslušalstvu. Preostale pesmi so vzete z albumov Fea z The Schmidt's: IX. Korpus Delicti (Nika, 1991) in Eppur Si Rola: Ples podgan (Društvo Apokalipsa, 2006). Ker je ta knjižno-glasbena izdaja mišljena kot prerez skozi avtorjevo umetniško ustvarjanje oziroma nekakšen »the essential Feo«, takšna izbira niti ne preseneča. Izbrani komadi so fajn in tudi fajn izbrani, z izjemo uvodnega Introduction, kjer gre bolj ko ne za uglaševanje in ozvočevanje benda in tako malo ponesrečeno uvede poslušalca v glasbeno popotovanje, ki sledi. Največje presenečenje pa je italijanska narodna Tre son le cose ... Česa takega pri Feu nisem bil vajen, je pa super. Prava nažigancija v stilu Gori Ussi Winetou (iz obdobja pred Etnocidom).

Tale glasbena izdelka torej pričata, s kako odlično glasbo bi nas Feo lahko zalagal, če bi se kariere lotil vsaj nekoliko bolj sistematično in resno. No, potem bi se postavilo vprašanje, ali bi Ivan Volarič sploh še bil to, kar je – desperado Feo.

Viki