DEBBIE SCOTT and WILLIE JOHNSON

The Selkies' Song

Attic Records, 2009 – ponatis

Pred skoraj četrt stoletja, natančneje leta 1985, je lokalni glasbeni zagnanec Owen Tierney v svojem malem studiu na Orknijskih otokih posnel ploščo, ki jo še danes najdemo skrbno hranjeno v glasbeni zbirki marsikaterega zavednega Šetlandca. Občudovanja škripajoče vinilke sem se pred leti nalezla tudi jaz, pa ne (zgolj) zaradi mitičnosti, ki je obdajala zgodbe o nastanku teh posnetkov dveh otoških »muzičnih« eminenc – danes že pokojnega šetlandskega kitarskega guruja Peerieja Willieja Johnsona (glej Musko, št. 7-8/08) in takrat rosno mlade a nič manj nadarjene violinistke Debbie Scott. Tako kot mnoge druge me je zapeljala mehka in poživljajoča sinergija, spletena na osnovi preproste kitarsko-violinske komunikacije dveh popolnoma različnih generacij, ki se sliši navdušujoče inovativno, a hkrati tako domačnostno, da se moram malone ob vsakem vnovičnem špičenju uhljev prepričati, ali Debbie in Willie po nekem fantastičnem naključju morebiti res ne igrata v moji dnevni sobi. Njuno glasbeno prijateljevanje vsekakor ni plod naključja.

Šetlandi, od matične države še danes precej odmaknjen arhipelag več kot sto otokov, raztresenih med Atlantikom in Severnim morjem, niso znani le po srboritih šetlandskih ponijih, naftnih vrtinah in vikinških razvalinah, na katerih otočani gradijo svojo specifično, »neškotsko« identiteto. Oddaljenost od vseh večjih političnih središč in hkrati ekonomska in kulturna povezanost z britanskimi, skandinavskimi, baltskimi ter severnoatlantskimi morskimi potmi so botrovale in še botrujejo značilnemu zvoku šetlandske govorice in posebnostim glasbenega izraza. Tradicionalne in sodobne godbe (sploh kar se tiče violinske oziroma goslaške sekcije) spričo eksotične družbeno-geografske lege, obujenega zanimanja za lokalne glasbene dialekte, spodbujanja umetnosti ter ustvarjalnosti in darežljive finančne pomoči šetlandskega svéta (Shetland Council) danes kotirajo precej visoko na trgu world music na Škotskem ter v tujini. K zgodbi o uspehu sta nedvomno pripomogla tudi protagonista pričujoče recenzije. Willie je Debbiejin talent prepoznal že, ko je kot deklica goslala pri njegovem tovarišu in »soigrcu«, šetlandskem folkovskem preporodniku Tomu Andersonu, srečevala pa sta se tudi na tedenskih sessionih v znamenitem baru The Lounge v glavnem mestu Lerwick. Če ju ne bi Owen Tierney po njunih več kot uspešnih nastopih in poznonočnih sessionih na orknijskem folkovskem festivalu prepričal, da ostaneta še malo dlje in posnameta ploščo, od njunega igranja najbrž ne bi ostalo nič drugega kot še en šetlandski mit. Verjetno ne obstaja prav veliko duetov petinšestdesetletnih kitaristov in najstniških violinistk, sploh pa ne takšnih, ki bi lahko parirali po gracilnosti in zrelosti, ki vejejo iz The Selkies' Song. Posnetke zaznamujejo nezamenljivo Willijevi ritmični jazzovski akordi, ki lahkotno stopajo vštric Debbiejinemu virtuoznemu preigravanju lastnih kompozicij in tradicionalnih viž iz šetlandskega, škotskega ali ameriškega ljudskogodbenega arzenala, ki se jih ne bi sramovala niti Elana James. Ob skorajšnji petindvajsetletnici zvenijo tako igrivo, elegantno, simpatično in iskreno kot takrat, ko ju ni zanimalo kaj dosti več kot to, kdo bo zmagal pri naslednji rundi biljarda.

Plošča, v katero se zaljubiš kot otrok.

Katarina J.