MALACHY TALLACK

From the Thorn

Tidy Prophet Records, 2009

Na od valov preglodani in od burje prepihani stari skali (Da Aud Rock), kot domačini ljubkovalno pravijo Šetlandom, »kjer se otok stika z vodo«, »kjer se voda stika z nebom«, »kjer se nebo stika z jutrom«, »kjer teče mrzla, mrzla voda, kjer se slan zrak razliva, kjer raste plazeča vrba«, živi in ustvarja nenavadno veliko kreativnih duš. Večina jih meni, da je umetnost ena od poti, kako se ubraniti depresije, ki se domačine poloti ob dolgih in mrzlih zimskih severnoatlantskih nočeh, ko se sonce milostno prikaže zgolj za kako uro.

Pa vendar bi bilo prenagljeno in precej nesmisleno trditi, da so množično muziciranje in zavidljiva plejada raznolikih oblik ustvarjalnosti Šetlandcev odvisne le od vremenskih neprilik. Dramatične geološke in klimatske dimenzije severnega britanskega roba, kjer se razpira Atlantski ocean, enkrat krotek in sinje moder, drugič besneč in sivkasto črn, kjer visoki nazobčani klifi in čeri rdijo v spektakularnih sončnih zahodih ali pa jih mehko obseva zelenkast severni sij, so navdihujoča tematika za stvaritve na papirju, platnu, lesu, kamnu, celulojdu ali plastičnem polikarbonu zgoščenk. Poleg tega je v otoških skupnostih, ki štejejo vsega skupaj borih 20.000 ljudi (za eno Mursko Soboto skupaj), gmotni položaj posameznika odvisen od njegove iznajdljivosti. Zato velika večina šetlandskih ustvarjalcev spretno vijuga med meandri razpršene kreativne ekonomije, iščoč različne niše in line, kamor bi se lahko ugnezdil njihov umetniški jaz.

Eden od njih je tudi Mallachy Tallack, gostujoče uredniško pero lokalne revije, komentator šetlandskega bitja in žitja, pesnik in glasbenik. Še ne tridesetletni otoški bard nastopa in piše že od najstniških let. From The Thorn je njegova tretja plošča in hkrati prva v vlogi kolovodja šestčlanske skupine. Po nekaj letih puščavništva na najbolj odročnem poseljenem britanskem otoku Fair Isle (tam je približno 65 ljudi) se je s polno beležko novih komadov in izkušnjo tesne povezanosti z naravo in ljudmi na tem malem otoku, vrnil na Šetlande. Kako te otoško življenje pregnete in spreobrne odtujeno percepcijo turistične romantike v prizemljeno, fizično spoznanje o minljivosti ljubezni, življenja ter samotnosti bivanja, o udomačevanju ter bitkah z naravnimi elementi in s samim sabo, Mallachy upesnjuje izrazito lirično, kar pride najbolj do izraza v golih, kantavtorskih skladbah, kot so Creeping Willow, In Other Words, A Space, Last Man Standing. Kljub izrazito osebnim sporočilom se izogiba avtobiografskim konotacijam, ki se tako rade prikradejo v kantavtorski repertoar. »Pesmi so delo domišljije. Sestojijo iz olepšav in laži, verjemite!« zapiše v spremni knjižici.

V bolj mesene oziroma rockovsko zveneče skladbe se njegova nova koža morda malo manj tesno prilega, kljub temu pa predstavlja svež, organski pristop k produkciji zvoka brez vsakršnih nasnemavanj oziroma ločenega snemanja posamičnih instrumentov. Nekaj skladb (predvidevam, da gre za akustične vokalno-kitarske) je sicer posnel v zasebnem studiu slavnega škotskega stanovskega kolega Dougieja MacLeana, preostale pa so v celoti narejene na Šetlandih.

From the Thorn sicer verjetno ne bo zlaka dosegel obal evropske celine – a ne zato, ker bi bil zgolj povprečen izdelek nekega introvertiranega mladeniča z atlantskega roba. Lokalne in obrobne godbe, ki padejo mimo predalčka eksotike ali mainstreama in povrhu še nimajo urejene globalne ali vsaj nacionalne distribucije, so obsojene na to, da postanejo delček zbirke glasbenih numizmatikov, preštetih na prste ene roke in navadno samo po kakem nadvse ugodnem naključju zaidejo na mize glasbenih uredništev po svetu.

Tako lahko zgolj upam, da bo kaka srečna roka ali subtilno uho Mallachyjevo (z)godbo poneslo prek Atlantskega oceana in še malo na »našo« stran.

Katarina J.