Glass Box

Retrospektiva

Newyorška Warnerjeva podružnica Nonesuch, v zadnjem obdobju že sinonim za kakovostne izdaje ameriškega minimalizma, je septembra lani postregla z ambiciozno zasnovanim projektom na desetih cedejih v skrbno oblikovani beli kocki. Po dveh antologijah Steva Reicha so tako na tržišče poslali Glass Box, retrospektivo dosedanjih del Philipa Glassa, ki so izšla pri omenjeni založbi.

Drugače od Reichovih Phases, ki so po namenu in obliki primerljive z novo Glassovo kompilacijo, se razporeditev skladb na cedejih v glavnem poskuša držati kronološkega zaporedja, nekateri diski pa so zasnovani tematsko, torej posvečeni na primer le simfonijam ali filmski glasbi. Tako zasnova Glass Boxa poslušalcu omogoča postopno sledenje razvoju kontroverznega skladatelja od najzgodnejših, še danes osupljivo radikalnih del do mehke filmske glasbe, s katero si v zadnjih letih utrjuje status enega največjih živečih komponistov.

Seveda je bila pot do tako laskavih naslovov dolga in prav Glass Boxnam jo lahko s svojim izborom in razporeditvijo obsežnega materiala, ki ga je Baltimorčan judovskega rodu izdal pri založbi Nonesuch, koherentno osmisli. Prva plošča, imenovana Early Works, prinaša tri daljše kompozicije iz obdobja, ko je Glass že končal pariški študij pri Nadji Boulanger in odkril lasten glasbeni jezik. Razočaran nad tedanjo evropsko avantgardo, ki je svoje vzore iskala v razširjanju in poglabljanju darmstadtskega serializma, je leta 1965 (torej že pred Beatli) spoznal Ravija Shankarja ter v aditivnih in cikličnih ritmičnih strukturah, kjer so se taktom dobe dodajale in odvzemale, odkril temeljne elemente svoje nove glasbene poetike. Istočasno je spoznal tudi zgodnje eksperimente repetitivne glasbe La Monteja Younga, Terryja Rileyja in Steva Reicha. Zlasti slednji je imel odločilen vpliv na njegovo zgodnjo ustvarjalno fazo, ki smo ji priče tu. Vpliv je bil sicer obojestranski: Glassa so navdihnile Reichove dolge, asketsko osnovane ponavljajoče se strukture (njegovo delo Piano Phase za dva klavirja, ki simultano igrata krajšo figuro, dokler eden ne začne nekoliko zaostajati in povsem spremeni njuno sozvočje, iz leta 1967 je vplivalo na Glassovo delo Two Pages (For Steve Reich) iz leta 1968), Reich pa je nekoliko pozneje svojim kompozicijam dodajal nenadne, nepričakovane prehode v drugo tonaliteto, ki jih je po vsej verjetnosti našel prav pri Glassu, vendar sta se v 70. letih razšla tako v glasbenem smislu kot osebnostno. Z zamolčevanjem plodnega vzajemnega vpliva še podžigata kritiško razlikovanje med njima, ki je skoraj vedno bolj naklonjeno Reichu. Kritiki izpostavljajo njegove tendence, ki jih je lažje vpeti v splošen tok eksperimentalne glasbe, nasprotno pa se Glassu večkrat očita skomercializiranost ali vsaj približevanje popularni glasbi. Toda ekstremistično utripanje električnih orgel, ki smo ga deležni na Early Works, je daleč od kakršne koli všečnosti in je za ljubitelje nekonvencionalne glasbe dostojen alibi za prenekateri poznejši izlet v slajše, poslušljive melodije, tako značilne za zadnja desetletja njegovega ustvarjanja. Tedaj je Philip Glass (še vedno bolj znan kot Phil) ustvarjal skoraj izključno za svoj ansambel močno ojačanih sintetizatorjev in pihal ter si z njim tudi zaradi specifične zvočnosti, precej oddaljene od poznejših orkestrskih in opernih del, prislužil kultni status tudi med eksperimentalnimi rockovskimi izvajalci (kmalu sta ga opazila Brian Eno in David Bowie, kar je pustilo močan pečat na njunem opusu iz 70. let, elemente ameriškega minimalizma pa najdemo tudi na skoraj vseh jazzovsko orientiranih izdelkih Soft Machine). Matrica Early Worksje nedvomno nekoliko skrajšana (a še vedno dolga tri četrt ure) Music With Changing Parts iz leta 1970, kjer je – nedvomno namerno – togo in rezko preigravanje štirih klaviatur osupljivo učinkovito podloženo z nepremičnimi, dolgimi in gostimi toni, iz katerih lahko izluščimo flavte, violine, saksofone in vokale. Divjo in obenem ekstatično estetiko Glassovih zgodnjih del nadaljuje druga plošča, Music In Twelve Parts, na kateri je istoimenska skladba za ansambel zastopana s štirimi deli, med njimi pa ni prvega, iz katerega je po smešnem nesporazumu nastalo najdaljše Glassovo zgodnje delo. Ko je napisal meditativno skladbo, v kateri je uporabil 12 različnih variant kontrapunkta, jo je namreč zaigral prijateljici in jo predstavil kot Glasbo v dvanajstih delih. Ko je končal, je delo pohvalila in vprašala: »Kakšnih pa bo preostalih enajst delov?« To je bil za skladatelja izziv, tako je prvotno skladbo resnično obogatil še z enajstimi deli, v katerih so že slišni elementi glasbe, ki ni bila več čisto minimalistična in ki jo je pisal v prihodnjih letih.

Prehodno fazo pomeni veličastno delo Einstein On The Beach iz leta 1976, ki ga je napisal za istoimensko dramsko delo Roberta Wilsona in ki je Philipa Glassa končno predstavila širši javnosti kot nespregledljivega skladatelja na povsem novi platformi eksperimentalne godbe. Opera je izšla na štirih vinilkah, za založbo Nonesuch pa so jo v 90. letih posneli znova; izbor iz opere zajema tretji cede v novi antologiji. Glasba je idealna zvočna kulisa za Wilsonov teatralni jezik, ki temelji na dolgih panoramskih prizorih, kjer se zelo malo spreminja in malo dogaja. Vse skladbe so zasnovane na zgolj nekaj harmonijah in njihovih variacijah, ki jih izvajajo Glassov električni ansambel, violinist v vlogi Einsteina in pevski zbor, sestavljen iz plesalcev. Prav v Einsteinu, njegovi prvi operi, aditivni proces pride najbolj do izraza, saj številne skladbe temeljijo na dodajanju novih dob prihajajočim taktom, odpetih s solmizacijskimi zlogi ali preprosto s števili. Iz časa njegove uprizoritve še zanimiva anekdota: v zgodnjem obdobju je Glass, ki so mu zaradi čudaške glasbe odpravili dohodke, opravljal najrazličnejša dela, od vodovodarstva do selitev (z Reichom sta imela selitveno podjetje). Ko je v obdobju premiere Einsteina vozil taksi, ga je neka stranka opomnila, da ima enako ime kot znani skladatelj. Isto leto je tudi Steve Reich izdal svoj opus magnum, Music For Eighteen Musicians, in skladatelja sta se nenadoma znašla sredi kanona sodobne glasbe, ki ju je prej vztrajno zavračal kot kratkotrajno stranpot. Četrti disk kot prvi nekoliko skrene iz kronološkega zaporedja, saj se začne z nekaj skladbami z albuma Glassworks, ki je izšel šele na začetku 80. let. Plošča je izšla pri Sonyju, ki si ob založbi Nonesuch prav tako lasti vrsto velikih Glassovih del, obravnavana kompilacija pa prinaša nekaj drugačnih verzij, v glavnem bolj vprašljive kvalitete, kot so »antološke«, nedvomno prelomne različice s Sonyjevega albuma. Veliko boljše je nadaljevanje, izbor iz soundtracka Étoile Polaire, ki pomeni nenavadno obogatitev dotedanjega skladateljevega sloga. Skladbe so ekonomične, sežete zvočne miniature, ki po eni strani vpletajo akorde (ti so se v Glassovi glasbi začeli nakazovati prav okrog Einsteina), po drugi pa elektrificirane, pogosto za četrt tona razglašene harmonije Glassovega instrumentarija spremlja ekstatično zborsko petje. Cede sklene orgelska skladba Mad Rush, ki jo je Glass prvič zaigral ob prihodu dalajlame v New York, svetovno slavo pa si je pridobila šele desetletje pozneje z veliko boljšo klavirsko verzijo (kdor bi rad kljub temu užival v električni različici, naj posluša skoraj mehanično rekapitulacijo Steffena Schleiermacherja na MDG-jevi izdaji Philip Glass: Early Keyboard Music iz leta 2001).

Ko si je direktor nizozemske opere Hans de Roo ogledal Einsteina, je dejal: »Torej, Philip, zelo zanimivo, bi zdaj napisal pravo opero?« Tako je leta 1980 nastala njegova prva opera, ki funkcionira s sredstvi in klišeji tradicionalne, Satyagraha. Peti cede prinaša izbor iz dela, ki ga lahko nemara štejemo za njegovo slovo od eksperimentalne glasbe in prestavitev skladateljevih najznačilnejših slogovnih prvin v glasbo, namenjeno širši publiki in ki bi jo lahko z besedami poznavalca ameriškega minimalizma Keitha Potterja v spremnem eseju k cedeju opisali kot lirični mainstream. Glass še danes ustvarja lirično mainstreamovsko glasbo, ki ohranja manj elementov in esprita lastnih eksperimentalnih začetkov kot, denimo, Reichova, zato se tudi bori z očitki, da se je prodal, vendar tudi v sladkem novem slogu ostaja nezgrešljivo glassovski: kompleksne ritmične rešitve, na videz povsem preproste akorde in dolge, ponavljajoče se vzorce brez spreminjanja je nedvomno najti tudi v njegovi nedavni glasbi, le da jih je obogatil (pokvaril, bi dejali kritiki) z vzorci in ornamenti klasične glasbe, svetovne glasbe in popularnih zvrsti. Klišeje še vedno uporablja precej neklišejsko, ko eklektično spaja povsem klasicistične in romantične prehode, značilne za godbo viharnega 19. stoletja, s svojo značilno poetiko brez burnega dogajanja in patetike. Satyagraha, ki temelji na Gandijevi biografiji, je izvrstno sredstvo za pasivni odpor v glasbi, ki z obliko zvijačno nakazuje dramatično strukturo in vrh, vedno znova pa v zameno prinese nekaj drugega, prežetega z gandijevskim mirom. Ni naključje, da se vsi ključni minimalisti zgledujejo po vzhodnjaški miselnosti. Glassa so ob prenekateri priložnosti označili za budista (morda je k temu prispevalo tudi njegovo deklarirano zavzemanje za osamosvojitev Tibeta), kar je sicer že večkrat zanikal. Zadnja opera biografske trilogije, kakor včasih imenujejo njegove prve tri opere, posvečene zgodovinskim osebnostim, je Akhnaten iz leta 1983, ki je bistveno skromneje zastopana na osmem cedeju, na njej pa se je skladatelj veliko igral s politonalnostjo, ki je v njegovem delu redkeje zastopana.

Skozi svoje delovanje je večkrat presenetil samega sebe. Tako je povedal, da si nikoli ni mislil, da bo pisal opere, ki se jih je do zdaj nabralo že veliko. Še večji paradoks pa je, da je bil dolgo trdno odločen, da se ne bo kompromitiral s filmsko glasbo. Če gre verjeti anekdoti, ga je režiser Godfrey Reggio dolgo prosil, da bi napisal glasbo za njegov film Koyaanisqatsi, ki sestoji iz samih prizorov družbe skozi makroobjektiv, kjer ljudje ostanejo zgolj smešna in tragična mravljinčja bitja, ki s tehnologijo in alieniranim življenjem brzijo k lastnemu koncu. Glass se je bojda branil več let, nato pa privolil v sodelovanje in nastalo je veliko filmsko delo (v Reggiovi režiji in z Glassovo glasbo, kako zabavno naključje za govorce slovanskih jezikov), vseskozi pospremljeno z ansamblom električnih klaviatur, pihal in vokalov. Filmu iz leta 1982 sta sledili še nadaljevanji Powaqqatsi (1987) in Naqoyqatsi (2002) in glasba za prva filma trilogije je dobro zastopana na šesti plošči. Če so zvoki prvega filma nekoliko temačnejši in bolj mehanični, je soundtrack za Powaqqatsi, ki temelji na prizorih iz manj urbanega okolja, bližji etnu in svetovni glasbi (uporabljena so tudi številna plemenska tolkala), hkrati pa je glasba pogosto smešno usodna, celo bolj kot v številnih Glassovih operah. To so bili zgolj začetki pisanja za filme, ki so njegovo glasbo ponesli med širšo publiko, kot si je to zmogel kadar koli predstavljati. Morda je eden od očitkov skladatelju, da uporablja že slišane vzorce, posledica vseprisotnosti te glasbe v filmih, saj smo je gledalci mnogo absorbirali, ne da bi se zavedali, da gre za značilno njegovo delo. Njegove filmske skladbe namreč odpirajo celo v njegovem opusu povsem svojstven diskurz, pogosto se dopolnjujejo in številne vzorce je najti v več filmih. Število filmov, za katere je Glass prispeval glasbo, je osupljivo – z vso hitrostjo se bliža stotici. Vrhuncem njegovih soundtrackov je v celoti posvečen deseti cede, ki pa zaradi indeksne in iz konteksta iztrgane narave izbranega trpi za konfuznostjo ali vsaj nekonsistentnostjo. Tu najdemo precej melodij, ki so nam sicer znane, a se ne moremo spomniti, od kod, po večini kakovostni filmi, s katerimi je glasba pospremljena, pa segajo od Mishime (1984) do Ur do večnosti (2002), vmes so še Kundun (1997), Trumanov šov (1998) in Browningov Dracula (1999), v katerem Glassovo interpretacijo zgodbe o transilvanskem grofu odlično odigra Kronos Quartet.

Tematski sedma in deveta plošča prinašata izbor iz njegovega dela za klasične koncertne odre. Sedma je v celoti posvečena komorni glasbi (trem godalnim kvartetom, spet v briljantni izvedbi Kronos Quarteta, in čustvenim klavirskim etudam), na deveti pa najdemo dve celotni simfoniji. Tretja (1995) je napisana za 19 godalcev, od katerih je vsak predviden kot solist, osma (2005) pa je po treh z dodanim besedilom za zbor in soliste spet zgolj instrumentalna – in spet ustvarjena bolj za zbor virtuozov kot za orkester v tradicionalnem pomenu. Že prvo dejanje sestavlja kar osem tem, ki so povrhu obogatene z zapletenim kontrapunktom v sklepnem delu. Od vokalne simfonične glasbe je na osmem cedeju zgolj krajše dejanje iz 5. simfonije (Requiem, Bardo, Nirmankaya) (1999), vseeno pa dovolj, da si lažje predstavljamo vsestranskost avtorja Glass Boxa. Na omenjeni osmi plošči so še drugi neuvrstljivi prispevki: ob Akhnatenu še daljši odlomek iz še enega sodelovanja z Robertom Wilsonom (CIVIL warS, 1983) in skupen projekt z beatniškim pesnikom Allenom Ginsbergom Hydrogene Jukebox (1990), h kateremu je zadnji prispeval besedilo (ki je bilo nato péto, skandirano in govorjeno, tu in tam ga je bral sam Ginsberg), Glass pa je komponiral nenavadno glasbo, včasih spominjajočo na zgodnejša ansambelska dela, drugič podobno odlomku opere iz predprejšnjega stoletja, tretjič pa podkrepljeno z jazzovskimi harmonijami in smešnimi, komaj ustreznimi tolkali (osrednji del Jaweh And Allah Battle). Celotna slika je tako precej postmodernistična in − v kar se da nevtralnem pomenu besede − precej ameriška, neobremenjena s tradicionalnim diskurzom evropske klasične glasbe, v katerega bo morala prej ali slej pristati. Družbenokritična besedila še pripomorejo k zmedeni sliki, ki jo najbrž namenoma generirata avtorja Hydrogene Jukeboxa.

Glass Boxje pospremljen z izčrpno knjižico na skoraj 200 straneh, v kateri so natančno popisani vsi podatki o sto (sto!) izbranih skladbah (od katerih so nekatere, kot rečeno, res dolge), najdemo pa tudi tri obsežne eseje in krajša posvetila Glassovih znancev in sodelavcev. Velik del zavzemajo tudi besedila vseh vokalnih skladb. Ne manjkajo niti fotografije iz vseh njegovih obdobij, različice slike, ki se pojavlja na ovitku vsakega cedeja, pa je prispeval ameriški hiperrealistični umetnik Chuck Close.

Kaj lahko na koncu zapišemo o Glass Boxu? Gre za izvrstno kompilacijo, ki jo je bilo ob vseh Glassovih izdelkih gotovo težko narediti, in za primeren uvod za neposvečene v opus gigantskega minimalista, ki smiselno predstavi vsa obdobja ustvarjanja. Tudi estetsko je antologija nenadomestljiv zalogaj. Vendar ima tudi nekaj pomanjkljivosti, ki bi se jim lahko bolj ali manj izognili: gre za Nonesuchevo in ne avtorjevo retrospektivo, zaradi česar pogrešam nekaj Sonyjevih izdaj, ki so za Glassov opus bistvenega pomena: ob že omenjenih »pravih« Glassworks vsaj še znameniti Solo Piano iz leta 1988 ali Songs From Liquid Days (1986), kjer se je avtor izkazal tudi kot odličen pisec za popovsko in rockovsko poslušalstvo; slednje manjkajo še toliko bolj, ker v posvetilih srečamo nekaj piscev, s katerimi je sodeloval pri tem in ki projekt tudi omenjajo. Glede na to, da si tudi pravice za Satyagraha in Akhnaten, ki sta na Glass Boxu, lasti Sony, je škoda za reprezentativni pomen antologije nemajhna. Ne smemo namreč pozabiti, da poleg včasih nadležne ležernosti, ki preveva številne Sonyjeve izdaje, založba pomaga ohranjati tudi drugo avtorjevo plat, in sicer sproščeno kontrakulturno subverzivnost, ki na Nonesuchevih novejših izdelkih pogosto manjka. Poleg tega ob pravi avtorski retrospektivi ne bi mogli mimo sodelovanja z učiteljem Ravijem Shankarjem (Passages, 1989) in učencema Davidom Bowiejem in Brianom Enom (prva in četrta Glassova simfonija sta v poklon rockerjema komponirani po temah z njunih albumov) pa tudi ne mimo tistih z Aphex Twinom (sic) ali z Leonardom Cohenom. Druga stvar, ki moti, je obravnavanje avtorjevih izzivalnih zgodnjih del v tako omejenem prostoru (to je sicer tudi pomanjkljivost Reichovih Phases), saj bi morala založba računati, da bo box set kupilo veliko fanatičnih oboževalcev minimalizma, ki bi bolj in manj znanim delom iz 60. in 70. let gotovo z veseljem namenili še vsaj cede ali dva, ne glede na to, kje v 80. ali 90. letih bi okrnili fascinanten Glassov opus. Na splošno pa so to zgolj lepotni popravki – z izdajo Glass Boxa je bila tako zakrpana velika luknja v izdajah sodobne komponirane glasbe in skladateljevi oboževalci jo lahko sprejmemo odprtih rok in ušes.

Andraž Jež