TRINITY

Breaking The Mold

Clean Feed, 2009

Ime Trinity se je letos pojavilo kar v dveh improvizatorsko obarvanih projektih. Prvi so ga uporabili legendarni angleški AMM, kjer sta Eddie Prevost in John Tilbury z Johnom Butcherjem posnela ploščo, ki nosi omenjeno ime, v drugem primeru pa gre za poimenovanje kolektiva priznanih norveških glasbenikov z Ingebrigtom Hakerjem Flatnom in Kjetilom Mosterjem, sicer bivšim članom The Core, na čelu. Poleg njiju zasedbo Trinity sestavljata še nekdanji klaviaturist pri Jaga Jazzist, Morten Qvenild, ter bobnar Thomas Stronen. Breaking The Mold je njihov prvi skupni izdelek, a precizno spajanje akustike z elektroniko poslušalca zlahka zavede, saj kvartet skozi kohezivno izpričevanje jazza kot vrtinčastega žanrskega jedra deluje nadvse prepričljivo. Glede na izkušnje protagonistov to morda niti ni presenečenje, saj je, denimo, pihalec Kjetil Moster, preden je z The Core okusil vse slasti Coltranovih modalnih presežkov, svoj prostor še kot basist iskal tudi v metalskih vodah. Po drugi strani Morten Qvenild izhaja iz klasičnih klavirskih jazzovskih krogov, in čeprav ga najdemo na albumu norveških elektronikov Jaga Jazzist The Stix, se bolje znajde v svojem triu In The Country, na njihovem albumu Losing Stones, Collecting Bones gostuje tudi Marc Ribot. Morda je od trojice ravno bobnar Thomas Stronen najbolj domač v eksperimentiranju, saj v svojih projektih često poseže po nekonvencionalnih tolkalnih pripomočkih in elektroniki, Ingebrigt Haker Flaten pa se tako ali tako znajde v vsaki glasbeni situaciji. In da slednje tokrat lahko pripišemo kar vsem, nakažejo že v samem uvodu, ko se med milim škripanjem v misli zlahka prikrade kakšen Careful With That Axe, Eugene ali Saucerful Of Secrets, ki ga od najbolj očitne reference oddaljijo šele odrezani basovski toni. Apokaliptično, celo znanstvenofantastično atmosfero kazi le spočetka nekoliko konvencionalnejša melodika saksofona, vendar se izkušeni Skandinavci hitro ujamejo ter zlagoma razvijejo všečen, proti koncu uvodne skladbe z glitchevsko estetiko podprt improvizatorski aksiom. Vsebina plošče pa tu še zdaleč ni docela razkrita. Po nekoliko krajšem ter izrazito nežnejšem tipanju se skozi tretjo kompozicijo celota namreč razlije v čistokrvno, prav hektično freejazzovsko norijo. Takrat kvartet tudi zaniha v hierarhično postavitev, v kateri so solistične naloge skrbno razvrščene. Album sklene polurna manifestacija skandinavskega odvoda improviziranih muzik, saj se vanjo prikradejo tako širne planjave ambientalnih zvočnih zaves in elektronske matrice kot pointilistično podajanje tonov ter procesiranja, v katerem zasedba Trinity uporabi vsak zvok, ki ga je posamezen glasbenik zmožen iztisniti iz instrumenta. Ob koncu je treba poudariti, da skupina sicer ne odkrije kaj bistveno novega, a ji uspe iz obstoječega pričarati izjemno navdihujoč ter gibljiv skupek razpotegnjenega severnjaškega jazza.

Tit Podobnik