JAZZ CERKNO '09

Cerkno, od 14. do 16. 5. 2009

Štirinajsta izvedba festivala Jazz Cerkno je za manjšo obletnico, ki bo prišla naslednje leto, postavila izvrstne temelje. Na že tako ali tako idilični lokaciji so se letos v enem vikendu zvrstili prenekateri legendarni izvajalci jazza, tokrat s poudarkom na histogramu evropske improvizirane srenje. V osrednjo festivalsko spono so organizatorji smelo vpeli tudi mlajše ustvarjalce in z nekaj manj navdiha dve slovenski zasedbi, od katerih smo upravičeno pričakovali več. Do zdaj daleč najbolj zvezdniško obarvan program je slednjim naložil morda pretežko breme, saj so v sendvičih prekaljenih glasbenikov ostali nekaj dolžni.

Uvodno razgibavanje je pripadlo vznikajočemu se Powertriu s Portugalskega, katerega zvočna in dejanska slika sta precej impozantni. Harfa, ki se na njihovih nastopih bohoti z odra, vsekakor ne spada med najbolj konvencionalne instrumente v dotičnem kanonu, tankočuten ter tu in tam poudarjen spoj novih kompozicij ter tistih s prvenca pa poslušalcev ni pustil ravnodušnih. Gre za eno bolj perspektivnih zasedb, toda le čas bo pokazal, ali bo trio znal slediti zastavljenemu. Zavoj v bolj konvencionalno obarvane vode je pripadel zasedbi Jure Pukl High Interaction Group, pri kateri je mladost večine protagonistov odsevala tudi v odigrani glasbi. Podajanje novih tem na staro vižo se zlahka izkaže za nevarno početje, pisanemu kvartetu pa je tako kljub nekaj vzvišenim trenutkom vodje kolektiva uspelo zgolj povezati program večera. Vrhunec večera je tudi zavoljo legendarnega statusa že pred nastopom pripadel Schlippenbach Triu, a skupina poslušalcem ni postregla zgolj z močno prezenco na odru. Spoštljivi starosti navkljub so se Alexander von Schlippenbach, Evan Parker in Paul Lovens energično zaleteli v zgoščeno zvočno improvizacijo, skozi katero jim je uspelo pričarati enega vrhuncev festivala, obenem pa postaviti še en spomenik štiridesetletnemu skupnemu godenju.

Tam, kjer se je četrtek končal, je petek ponovno zaoral. Nastop Joëlle Léandre Tria je bil pred festivalom nedvomno eden najbolj pričakovanih in po prikazanem morda tudi najbolj kreativno ter s pozitivno energijo navdahnjen nastop tridnevnega hedonizma. Iskrivo medigro dovtipov s pozavnistom Sebijem Tramontano in violinistom Carlom Zingarom je Joëlle začinila tudi z značilnimi vzkliki, šepetanji ter muzanji, ob odhodu z odra pa je intimno vez s svojim kontrabasom ponazorila še z nežnim trepljanjem trupa ogromnega instrumenta. Nastop, poln ekscentričnih ter pronicljivih improviziranih vložkov, je bil na izjemno visoki ravni in je postavil visoke zahteve za vse druge, ki jim do konca večera nobenemu ni uspelo zadostiti. Dokaj nehvaležna naloga je tako padla na ramena slovenske zasedbe Lolita, tokrat z gostjo na klaviaturah, sicer članico zasedbe Salamandra Salamandra, Nežo Naglič. Nastop za omenjenim triom skupini ni napravil nobene usluge in ponovila se je zgodba prejšnjega dne, ko je domači vložek zataval zgolj v mašenje prostora med dvema ekspresivnima koncertoma. Četudi bi Lolito vzeli iz konteksta, bi na trenutke precej nezainteresiran nastop kvarteta težko pustil vidnejši vtis. Povsem drugače pa se je petkov večer iztekel, saj je oder zavzel velikan evropskega saksofona Peter Brötzmann. S svojo najljubšo postavo, Full Blast, je tri četrt ure prepihoval in tempiral hrupno zvočno zaveso, v kateri se je do zdaj vedno dobro znašel. Kljub ogromnemu vrtincu izmenjujočih se tonov med basom, bobni ter pihali je umanjkalo subtilno sosledje tria, h kateremu je Brötzmann tu in tam težil, saj mu v nekaj liričnih trenutkih Michael Wertmüller in Marino Pliakas nista znala slediti.

Izčrpno podajanje godb je skozi solističen nastop v soboto nadaljevala že od prejšnjega dne odlično razpoložena Joëlle Léandre. Premik v glasbeno šolo je ustvaril vzdušje vzvišenega recitala, h kateremu je Joëlle znala primakniti svoj del. Sicer se je zdelo, da je arzenal navdihujočih vložkov in medmetov pokurila že prejšnji dan s triom, a jih je znala koherentno umestiti v solistični kontekst ter tako požela nov val navdušenja. Slednje za glasbenico njenega kova ne bi smelo biti presenetljivo; z lahkotnostjo govorice, dialogom s kontrabasom in ob koncu iskrene samoironije je povsem upravičila sloves osrednje zvezde festivala. Sklepni večer je v nasprotju s prejšnjima ponudil nekoliko bolj enigmatično zvočno sliko. Mike Reed's Loose Assembly so s sproščeno jazzovsko blagozvočnostjo ustvarili prijetno vzdušje, ga z zvoki znane melodije Mulatuja Astatqeja pripeljali do vrhunca ter na krilih gibljivega vibrafonista zaokrožili opojno obarvan uvod. Sledil je švedski trio ESS, ki je z izrazito razkosano improvizacijo ostro zarezal v mehkobo, vzpostavljeno s prejšnjo zasedbo. Trio je sicer predvsem zavoljo kitarista Davida Stackenäsa svojo estetiko znal poriniti v ospredje, v nekaj izmuzljivih duelih pa se mu je pridružil tudi saksofonist Sture Ericson. Le bobnarju Raymondu Stridu nikakor ni uspelo najti svojega prostora v triu, tako je sicer velik izrazni potencial zasedbe nenehno držal na meji s predvidljivostjo. Tiziano Tononi, ki je svoje poslanstvo našel v poustvarjanju glasbe velikih imen iz šestdesetih, je tokrat s kvartetom ostal zapisan Donu Cherryju in večini plošče Complete Communion. Čeprav smo bili priče kar nekaj reminiscencam na Cherryja in Barbierija, je nastop ostal v znamenju ohranjanja neke preživete jazzovske tradicije, ki je ob nostalgičnih prebliskih vedno znova veliko boljša v izvirniku. Festivalski epilog je pripadel francoskemu triu Push The Triangle, katerega gonilna sila je kitarist Franck Vigroux. Progresivno naravnanemu kitarskemu fraziranju in Vigrouxovemu procesiranju zvoka z naključno izbranih vinilov je napoti stal povsem brezidejni bobnar. Iz metalsko postavljene formacije prehodnih bobnov ni znal iztisniti več od repetiranih podlag kitarskemu in saksofonskemu soliranju, kar je ob odsotnosti basa botrovalo še večji zvočni vrzeli. Štirinajsti Jazz Cerkno tako ni dobil najprimernejšega sklepa, a pogumno zastavljena programska pestrost ter v skladu s tem vrhunska izvedba nekaterih nastopajočih sta pustili izjemno pozitiven vtis. Festival, ki letošnjega mesta oaze za svobodomiselne ustvarjalce ne bo kar tako izpustil iz rok.

Tit Podobnik