SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA

Cankarjev dom, Ljubljana, 14. 5. 2009

Simfoniki naše nacionalne RTV skoraj vsako leto v abonmajskem programu najdejo prostor tudi za tak ali drugačen koncert filmske glasbe (zelo pohvalno!) in tudi letos se niso izneverili tradiciji. Žal pa jim očitno sreča tokrat ni bila preveč naklonjena. Napovedana solistka Anja Bukovec se je namreč poškodovala, tako da so morali koncertni program precej na hitro spremeniti; nekaj skladb so zamenjali z drugimi, pri nekaterih pa so namesto Bukovčeve nastopili trije drugi solisti: saksofonist Primož Fleischman, harmonikar Rihard Zadravec in violinist Žiga Brank. Orkester je vodil mladi ameriški dirigent Evan Christ, ki je naši publiki že znan iz preteklih sodelovanj z orkestrom.

Simfoniki so koncert prikladno začeli z (nenapovedanimi, kot se spodobi) Newmanovimi fanfarami 20th Century Fox (v žal precej mlačni izvedbi), a razočarali že takoj po uvodnih sekundah, saj verjetno vsak ljubitelj filmske glasbe na vseh nastopih, ki se začnejo s temi fanfarami, pričakuje, da se bodo nadaljevale neposredno v glavno temo iz filmskega cikla Vojna zvezd (ki je sicer prišla na vrsto, a kot zadnja uradna skladba večera). Ne nazadnje so tako fanfare kot glavna tema Vojne zvezd napisane v B-duru, zato so prve kot nekakšen uvod v temo Vojne zvezd in ravno zaradi tega kompoziciji praviloma izvajajo zaporedoma. Ta koncert pa se je nadaljeval z glavno temo iz filmov o Jamesu Bondu, ki je, kot je moralo razsoditi tudi sodišče, ni napisal John Barry (ki je z genialnim aranžmajem sicer odločilno pripomogel k njeni prepoznavnosti), pač pa Monty Norman. Že tu je postala očitna nemara najšibkejša točka večera – orkester si je namreč za nastop izbral aranžmaje drugorazrednih, tako rekoč šolskih aranžerjev, kot sta Calvin Custer in Nic Raine. Resnično ne vidim razloga, zakaj simfoniki ne bi (z)mogli igrati izvirnikov in ne aranžmajev. Morda je pri tem šlo za časovno stisko ob menjavi programa. Sledil je vrhunec večera: Fantazija Poirot za saksofon in orkester Christopherja Gunninga; britanski skladatelj je tudi bil na koncertu. Solist Primož Fleischman je odlično odigral skladbo, ki se poleg dobro znanega glasbenega materiala ponaša z izvrstno in premišljeno orkestracijo, kar pa žal ni veljalo za naslednjo skladbo, temo John Dunbar iz filma Pleše z volkovi (John Barry, aranžma Nic Raine), pri kateri se je sicer zvrstilo kar nekaj tem iz filma (na primer veličastno Potovanje v utrdbo Sedgewick), razočarala pa je nedosledna izvedba. Ker je pri nas vsaka izvedba filmske glasbe v živo dragocena, je še toliko bolj razveseljujoče, če je mogoče slišati tudi filmsko glasbo domačih skladateljev. Tokrat so simfoniki zaigrali glasbo, ki jo je Jani Golob napisal za TV-nadaljevanko Čisto pravi gusar iz leta 1987. Z glasbo iz filmov Rdeča violina (John Corigliano) in Schindlerjev seznam (John Williams) se je predstavil še drugi solist večera, violinist Žiga Brank. Tehnično mu sicer ni kaj očitati, interpretativno pa je razočaral z nekoliko medlim in apatičnim pristopom, sploh k Williamsu, za katerega je znameniti Jicak Perlman (ki je glasbo tudi izvirno posnel) nekoč dejal, da ga je treba igrati tako, da iz lesa violine tečejo solze. Slišali smo še eno skladbo Christopherja Gunninga, Mala Piaf iz filma La Vie en Rose. Solistično harmoniko je igral vedno izvrsten Rihard Zadravec (nekdanji član Olivije, zdaj Kolektiv A propos), žal pa v zvočni sliki ni bil dovolj dinamično navzoč. Slišali smo še solidne izvedbe glasbe iz filmskega cikla Zvezdne steze (Alexander Courage in Jerry Goldsmith) ter iz filmov Misija: nemogoče (Lalo Schifrin) in Sedem veličastnih (Elmer Bernstein). Res škoda, da je tako dobra glasba tako veliko izgubila na račun zelo povprečnih aranžmajev in občasne slabe koncentracije orkestra. Za konec pa še enkrat John Williams in znamenita Vojna zvezd. Glede na to, da sem prav to glasbo pred kratkim poslušal v Londonu v izvedbi veličastnega London Symphony Orchestra, se nikakor nisem mogel izogniti primerjavi in ugotoviti, da te ni. Medtem ko je bila londonska izvedba presežek per se, je bila ljubljanska korektna in nič več kot to. Ker pa filmske melodije pri publiki vedno doživijo topel sprejem, si je publika priploskala še tri dodatke: temo oziroma valček iz Botra (Nino Rota), temo Dartha Vaderja oziroma Imperialno koračnico iz Vojne zvezd, Imperij vrača udarec, ter čisto za konec še ponovljeno temo Jamesa Bonda.

Simfoniki RTV Slovenija me z letošnjim koncertom filmske glasbe niso fascinirali, še najbolj žal mi je poškodbe Bukovčeve, trikratne spremembe programa (in posledičnega izpada glasbe iz Harryja Potterja in Supermana), nekakovostnih aranžmajev in dirigentove ekstravagantnosti pri izbiri tempov. Več sreče prihodnjič.

Tine Vučko