DRUGA GODBA '09

Ljubljana, od 18. 5. do 7. 6. 2009

Letošnja 25. Druga godba je postregla kar s sedmimi koncertnimi večeri. Bogato glasbeno dogajanje je vključevalo imena, ki so obiskovalcem dobro znana iz preteklih let, na primer Khaled, Oumou Sangaré in tudi slovenska Vruja. Po drugi strani je prineslo premieren nastop glasbenika iz Etiopije pri nas, žive legende Gétatchèwa Mèkurie, in še nekaj zanimivih obfestivalskih dogajanj.

Prvi dan je vseboval kar okoli pet ur koncertnega dogajanja. Prijeten in precej lahkoten uvod je bil nastop zasedbe Victorja Déméja v Klubu Cankarjevega doma. Predhodno v teh koncih praktično nepoznan glasbenik iz Burkina Fasa je nastopil nepretenciozno, a samozavestno in prepričljivo. Njegov pretežno akustični kvintet je ponudil preplet melosa sahelskega bluesa z občasnimi plesnimi skladbami pod vplivom drugih zahodnosaharskih in latinskih godb. Večer se je nadaljeval v Križankah v tematsko posrečeno povezanem koncertnem dvojcu. Najprej je z bolj ali manj preverjenimi jazzovskimi mački občinstvo počasi ogreval Brane Završan z adaptacijo nesmrtnega Brela v − kot to sam poimenuje − predstavi Senca tvojga psa. Ni mu uspelo zaobjeti ne interpretacije duha Brela ne njegovih številnih osebnosti. V sproščenem duhu, a ne v čisto polnih Križankah je z nastopom sledil Abd al Malik. Ta je z zasedbo prinesel vrsto inovativnih pristopov k interpretaciji glasbe, pri čemer je šlo za posebno zlitje hip hopa z izbranimi zvrstmi. Malik je bolj pripovedoval in podoživljal zgodbe skladb, kot pel. Kljub jezikovni oviri mu je ob intenzivni komunikaciji uspelo doseči pozornost publike, kar je nedvomno tudi sad slikovitosti nastopa. Skupna točka Malika in Završana je bila v spoštovanju nekaterih velikih mojstrov poezije 20. stoletja ter v izvirnosti spremljajočih glasbenikov.

Khaled in Oumou sta ponudila zelo solidna koncerta oziroma kakovostno zabavo, a pri obeh je ostal občutek, da bi lahko prikazala še malce več. Khaledov nastop je bil sestavljen iz dveh delov. V prvem je ob domiselnih aranžmajih predstavil skladbe z zadnjega albuma, drugi pa je bil večinoma sestavljen iz njegovih v živo preizkušenih starejših hitov. Slednji je bil ob sicer razpoloženi publiki napolnjenih Križank brez presenečenja sprejet še nekoliko bolje, čeprav ni vseboval nobenih novih pristopov k poznanim skladbam, temveč samo tako rekoč instantne izvedbe. S tekočim prehajanjem med različnimi slogi med pesmimi je njegova številna zasedba samo potrdila svojo profesionalnost. Več prostora pa sta instrumentalistom dopuščala glasba in nastop slavne malijske pevke Oumou Sangaré. Repertoar je skoraj v celoti sestavljal najnovejši album in spremljala jo je večja skupina priznanih malijskih glasbenikov. Tako bi veljalo izpostaviti predvsem kitarista in basista s svojimi kratko odmerjenimi, a natančnimi, učinkovitimi frazami. Nekatere skladbe so bile izvedene v še nekoliko bolj slečeni, organski različici, pri vseh pa je seveda imela osrednjo vlogo Oumou z glasom. V ta večer sta nas uvedli dve, od malijske povsem različni in brazilsko obarvani zasedbi. Skupina Casuarina iz Ria de Janeira je predstavila dinamične in akustično izvedene sambovske in nekatere druge brazilske popularne klasike, in to v slogu, usmerjenim nazaj h koreninam. Slovenci Bossa de novo pa so prestopili k bolj umirjenim ritmom poznanih vzorcev bosse nove. Kljub temu da je skupina predvsem s posrečenimi avtorskimi skladbami in nekaterimi priredbami dosegla dober odziv pri publiki, se zdi, da bi zaradi statične narave nastopa ta bolj spadal v manjše klubske prostore. Postregli niso z ničimer novim, iz tega primeža pa sta jih rešila duhovit in kritičen odnos do ustvarjanja in igranja ter kakovostna izvedba že velikokrat slišanih skladb.

Najbrž ni posebno presenečenje, da so tudi na tokratnem festivalu najbolj presenečale manj popularizirane zasedbe, postavljene na manjše ali manj elitne lokacije. To velja zlasti za koncerta na Letnem odru Gale hale na Metelkovi. Toda najprej je treba omeniti še dobro sprejet nastop južnošpanske flamenko zasedbe Son de la frontera, ki je pričarala poln zvok s strastnim nastopom akustičnih kitar, ploskanja in petja v preddverju Križank. Isti večer se je še bolj impulzivno nadaljeval na Metelkovi, kjer smo bili deležni edinstvene mešanice etiopskega jazza in klasične popularne glasbe tega dela Afrike z nizozemsko (post)punkovsko godbo. Oder so zasedli legendarni starosta etiopske glasbe, saksofonist Gétatchèw Mèkuria, ter nizozemski The Ex z gosti. Po navdušenju publike in udarnosti koncerta sodeč bi lahko celo rekli, da je bil to najuspešnejši večer festivala. Ekskluziven je bil tudi zaradi premiernega nastopa enega najbolj spoštovanih predstavnikov etiopske glasbene scene pri nas. Celotna zasedba je delovala kot dodobra etiopizirana skupina z močnim punkovskim značajem: celo bobnarka je v nekaj skladbah pela v amharščini. V ključnih delih skladb je v ospredje stopal Mèkuria, doživljanje predstave pa je podkrepilo neumorno plesanje Belaya iz Adis Abebe. Velike upe je vzbudil tudi nastop ameriškega seksteta Nomo na Metelkovi, ki si je v zanimivi postavi in zvočni podobi očitno zastavil ambiciozne cilje. V glasbenem kotlu namreč kombinira vrsto zelo kompleksnih in tudi medsebojno različnih vplivov, od afrobeata do psihedeličnih retro jazzovskih začimb. Skladbe pa so po kakovosti izvedbe precej nihale in zdi se, da mladi zasedbi manjka še nekaj kilometrine, da bi bolje znala izkoristiti obetavna zvočna izhodišča.

Preostala večera, drugega in zadnjega dne festivala, sta bila razmeroma bolj komorno naravnana. To velja zlasti za nastop tria Derye Türkana, Uğurja Işika in Renauda Garcia-Fonsa, ki je postregel z delikatno izvedbo skladb turških korenin z jazzovskim, klasičnim in delno tudi ljudskim karakterjem. Ljudski elementi ustvarjanja pa so bili v ospredju pri nastopu slovenske istrske zasedbe Vruja, ki je muziko nad mesto prinesla v mediteransko obarvanem večeru s polno luno v Klubu CD. V zvočno značilnem, a tukajšnjim ušesom manj vajenim sozvočjem so vitalno izvedli vrsto skladb, predvsem priredb ljudskih, z zadnjega albuma. Če se je festival začel živahno, se je končal mirno, meditativno in poudarjeno emocionalno ob brezčasnosti melodij korziške vokalne skupine A Filetta.

Sklenemo lahko, da so vsi večeri potekali na zadovoljivi kakovostni ravni, nekateri bolj, drugi manj predvidljivo, a zato večinoma s toliko večjimi pozitivnimi presenečenji. Morda bi bilo vseeno vredno premisliti o tem, da bi bila festivalska struktura zastavljena tako, da med posameznimi koncerti ne bi preteklo toliko dni, saj se s tem preprosto izgubi občutek programske zaokroženosti. Prav tako bi veljalo bolj oglaševati »postranske«, a privlačne in informativne dogodke, ki spremljajo festival, saj lahko ti konec koncev pritegnejo še več publike. Mislim predvsem na predvajanje serije zanimivih glasbenih dokumentarcev v kavarni Kinodvora pa tudi na igranje Kar češ brass banda po ljubljanskih ulicah. Sicer pa, še na mnoga leta!

Janez Pirc