Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

LILA DOWNS

Viva Mehika, Cankarjev dom, Ljubljana, 1. 6. 2009

Pred devetimi pravljičnimi leti, ko je leta 2000 znotraj Festivala Ljubljana Lila Downs prvič nastopila na slovenskih odrih, je bila praktično neznana. Tedaj celo v mehiških trgovinah niso prodajali njenih plošč, ki jih je izdajala v samozaložbi. Kmalu po ljubljanskem nastopu je podpisala prvo resno pogodbo z založbo Narada in se nato začela strmo vzpenjati proti današnjemu vrhu.

Ker sem vsa ta leta skrbno spremljal njeno delovanje, me je informacija, da na tokratno evropsko turnejo prihaja brez harfista, violinista in kitarista Celsa Duarteja navdala z veliko skepso. Ta je bil namreč ob saksofonistu in njenem možu Paulu Cohenu edini član skupine, ki je v slabem desetletju preživel vse kadrovske spremembe. Ne le zato, ker je vrhunski glasbenik, ampak predvsem zato, ker sta harfa in violina dva zelo prepoznavna mehiška instrumenta, s pomočjo katerih in seveda svojega glasu je Lila v teh letih ustvarila svojo glasbeno podobo. Tako močno, da jo prepoznamo že po prvih akordih. Hkrati s tem, ko sem opazil odsotnost Duarteja, je mojo pozornost vzbudil nov, tokrat še nekako pridruženi član ansambla pozavnist Dana Leong, veliko ime newyorške jazzovske scene, poznan predvsem po sodelovanjih z ameriškimi raperji.

Začetek koncerta z Black Magic Woman, klasiko Petra Greena, ki jo je v hit pretvoril Carlos Santana, je dokazoval naskok na občinstvo, ki razume angleško. Lila Downs s tem nima težav. Zaradi anglosaškega rodu po očetu in indijanskega po materi se lahko upravičeno sprehaja po glasbenih tradicijah ZDA ali Mehike. Dvojnost jemlje za prednost, saj večino leta preživi v New Yorku in največ koncertov odigra v ZDA, a ne več samo med špansko govorečimi poslušalci. Poznavanje obeh kultur ji tudi omogoča, da ju prepleta v čudovitem sožitju svoje glasbe. To se še posebno pokaže ob tragičnih temah, povezanih z zaprto mejo med ZDA in Mehiko ter nesrečnimi mehiškimi emigranti, ki na severu vidijo možnost boljšega življenja. Na to nas je na koncertu opozorila kmalu po začetku, v skladbi La Linea z albuma Border/La Linea, posvečenega ravno tej tematiki. Socialne teme so prevladovale tudi v nadaljevanju nastopa (Minimum Wage, Justicia), Indijancem, severnoameriškim, ne mehiškim, pa se je poklonila v skladbi Silent Thunder. Nastop Lile Downs danes ni več le glasbeni koncert, ampak tudi vizualni dogodek, saj so pesmi podprte z videom, glasbenica pa je na odru veselo poplesavala in oponašala različne živalske like. Ko je pela mehiški tradicionalni skladbi La Cucaracho, smo v plesu prepoznali ščurke, pri Los Pollos je oponašala kokoši in peteline. Zame je sicer še vedno najmočnejša v svojem podajanju mehiške glasbene zapuščine, zato so me tudi v Ljubljani najbolj prepričale klasike, kot sta La Llorona in Paloma Negra, za katero mislim, da je bila vrhunec koncerta. Po njej je Lila z živahno Cumbio del Mole, La Llorono in Perrom Negro navdušeno občinstvo samo še varno pripeljala nazaj na zemljo v realni svet in mu po burnem aplavzu namenila še skladbi Perhaps, Perhaps, Perhaps ter El Corrido de Tacha »La Teibolera« s predzadnje plošče La Cantina.

Večino koncerta so sestavljale skladbe z zadnjega albuma Shake Away, na katerem je Lila zvočno podobo še močneje poudarila s trobili in pihali. Tudi za to so razlogi. Mehika je med drugim poznana po pihalnih orkestrih in še posebno veliko jih je v Oaxaci, rojstni državi te ustvarjalke. Predvsem pozavnist Dana Leong je koncertu v Cankarjevem domu dal novo dimenzijo. Slovenski publiki je bila morda blizu tudi zaradi tega, ker sta se pozavna in saksofon pomešala s harmoniko. Ampak to je že zgodba o naših nekdanjih povezanostih in nostalgijah, ki so v Lilin koncert stopile čisto iz naše perspektive. Sicer pa naj bi ravno Slovenci kot Maksimilijanovi vojaki pred davnimi leti prinesli v Mehiko harmoniko in polko.

Marko Jenšterle