Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: BIGor

JARBOE, NAER MATARON, DECA DEBILANE

Channel Zero, Ljubljana, 10. 6. 2009

Ne prvič ne zadnjič se je treba oglasiti in preprosto glasno in zelo agresivno reagirati na dušebrižništvo, ki se je v zadnjem obdobju razpaslo v javnih trditvah o koncertnem mrtvilu v Ljubljani (in po Sloveniji). V zadnjih mesecih je bilo finančno in časovno težko uskladiti obisk palete koncertov. V široki izbiri pa ni bilo imen iz velikega svetovnega glasbenega cirkusa, ki ga visokooktansko diktirata in krojita Amerika in Velika Britanija ter ga posledično povzema tudi preostali del zahodnega sveta. A so zato med drugimi obiskali naše koncertne odre tako sveže, mlade sile kot tudi veterani, ki ne kujejo železa stare slave, ampak vztrajno in tvorno glasbeno raziskujejo naprej, četudi so nekje na obrobju osrednje medijske pozornosti. Ena takšnih avtoric je tudi Jarboe.

Kot njen nekdanji partner Michael Gira, s katerim je tvorila frontalno linijo newyorških Swans, je po razhodu slednjih stopila na solistično pot in nanizala nekaj dobrih projektov, predvsem pa ostala delavna in razmišljujoča. Na koncertu v klubu Channel Zero je predstavila zadnje obdobje ustvarjanja, ki ga zaokroža album Mahakali, in se potrdila kot strumna avtorica, ki stoji mračna in boleča na robu pekla. V spremstvu odločnih fantov iz skupine Inswarm, kitarista Josha Lozana in žilavega elektronika Fada Kainerja, ter bobnarja iz skupine Cobalt Erika Wunderja in vojaško resnega newyorškega umetnika in basista Cedrica Victorja je sprožila trpko, surovo in odločno glasbo. Mračen klub je bobnel od tesnobe. Na odru ni bilo zaznati podrejenosti, vendar se je v toku napetega koncerta vedno bolj zdelo, da Jarboe ne da vse od sebe. Nekaj dni kasneje sem izvedel, da je pred ljubljanskim nastopom na svojem blogu objavila notico o bolehnosti in jemanju antibiotikov. Postalo mi je jasno, zakaj smo tisto junijsko sredo dobili le tretjino tega, česar je sicer sposobna izvleči iz svojih pljuč, pa tudi zakaj je imel glavno besedo spremljevalni bend. Jarboe se je zdravstvenim težavam navkljub pomirjeno in teatralno spustila v klene darkerskesfere, udarnost instrumentalnega kvarteta je ni popeljal le med publiko, ampak tudi v popolno meditacijo. Kot skala valeč se zvočni zid je pogosto zapeljal k jedru industrijsko nabitih Swans in nosil Jarboe na svojih kompaktnih krilih do samega konca, ko je z nekajdesetglavo publiko zaploskala zanesljivim in zvestim fantom. Jarboe se je spokojno poslovila, kljub temu pa je bolelo srce, ker je koncert takšne umetnice potekal pred izbrano družbo od šestdeset do osemdeset ljudi. Kje ste zdaj, dušebrižniki, ki pravite, da ni koncertov?! Vaša majhnost se kaže tudi v slabih obiskih glasbenih artistov in umetnic, ki ne bijejo prve plati medijskega zvona, ampak predvsem ustvarjajo in delajo.

Jarboe je prišla k nam v spremstvu grških blackmetalcev Naer Mataron, ki so vražje oprti in namazani uprizorili še eno črno mašo. Z občasnimi odskoki od trdih blackmetalskih vzorcev k bolj standardnim rockovsko in hardrockovsko težkim vložkom so dobro prevetrili tudi prisotno nemetalsko publiko. Prepričljivo in solidno so se predstavili tudi domači Deca debilane v novi zasedbi. Ob kitarsko-bobnarskem jedru tvorita skupino še basist in novopečeni kitarist, ki za zdaj še s tremo deklamira temna besedila. Po otvoritvenem trash coru, ki je bil na trenutke zapapriciran že skoraj z jazz corom, so Deca padla v trd blacksabbathovski uvod, ki se je počasi in minimalistično stopnjeval proti škripajočemu koncu. Manjkalo je fizičnosti, celo nastopaškosti, ki bi dala skupini prepotrebne karizme. Beden obisk uvodnega nastopa domače skupine je še dodatno pokazal, kakšno zanimanje in podporo ima dobršen del domačih skupin, ki so ne glede na izvirnosti na varnem obrobju. Oziroma kaj naredi točen začetek koncerta na Metelkovi.

BIGor