FRODE GJERSTAD & PAAL NILSSEN-LOVE

Defonija, klub Gromka, Ljubljana, 11. 6. 2009

Drugi nastop dvojca Frode Gjerstad in Paal Nilssen-Love, ki sta ga utirila že s koncertom na isti lokaciji dan prej, lahko mirno štejemo med najbolj navdihujoče in presežne koncerte prvega polletja. Trenutno eden najvidnejših bobnarjev v polnem zaletu ter znanilec norveškega razcveta kreativnih freejazzistov sta v skoraj dve uri dolgem setu zaokrožila in razširila drznost improvizatorskih duetov, katerih zgodovina sega vse tja do vznika tovrstnih godb v šestdesetih. Spoznala sta se, ko je bilo Paalu komaj petnajst let, in od takrat sodelujeta v različnih formacijah, pri nas smo ju v podobno nastrojenem ozračju lahko občudovali že leta 2002. Takrat sta v Frode Gjerstad Triu prav tako igrala dva zaporedna večera, ki so ju nekateri kritiki nato razglasili za koncertni dogodek leta. In zgolj izredna zgoščenost zanimivih glasbenih dogodkov narekuje manjšo rezerviranost pri končnem ustoličenju tudi tega, a v samem vrhu bi se Frode in Paal počutila nadvse domače. O tem zgovorno priča naelektrena energija z drugega letošnjega junijskega nastopa. Prav nič rezerviran začetni del sta prepustila preizkušanju trenutne akustike prostora, za katero pravita, da je ena najbolj čistih in udobnih za igranje iz elektrike izklopljenih glasbil. Najlepše se je prej opisano manifestiralo v pozornem Paalovem poslušanju raznoterih zvokov, ki jih je Frode s saksofonom in klarinetoma nenehno poglabljal in prilagajal. Ko je namreč našel njemu všečno oporno točko, je iz vsakega naslednjega tona izvlekel plejado možnosti, iz katerih je nato dvojec izluščil nepredvidljiv dialog, poln zasukov in preobratov. A popolna sprostitev in kolonizacija prostora je prišla šele po odmoru. V podobni maniri je namreč dvojec skozi drugi set z odra zvalil pravo energetsko bombo, med katero so okončine poslušalcev le stežka ohranile dostojanstveno držo. Postopno, nepredvideno rast sta vnovič gradila okoli majhnih, vseskozi spreminjajočih se opornih točk, iz katerih je Paal nenadoma izbruhnil v bobnajoč rafal, med katerim je Frode na trenutke skoraj izostal, zbranost na njegovem obrazu pa je nenehno pričala o vestnem sledenju in izvabljanju energičnih sosledij početju kolega. Očitno dobro razpoložena glasbenika sta v tem vidno uživala, sproti po potrebi spreminjala uporabnost instrumentov, zreducirala slišano na minimum ter skozi vrhunec toliko zgostila ambient, da je bilo glasbo možno skoraj otipati. V enem od teh vrhov se je iz Paalovih ust razlegel tudi navdušen vzklik, pri čemer je prav nenavadno, s kakšno lahkoto je hkrati iz bobnov izvabljal toliko zvenov. Domačno in udobno počutje sta najbolje povzela kar glasbenika sama, ko sta neizogibni dodatek končala le v nekaj sekundah, se spogledala in nasmejala. Njun nastop je bil tako igranje kot igra izkušenih mojstrov, katerih uigranost ne bo tako zlahka zapustila spomina.

Tit Podobnik