RÖYKSOPP

Križanke, Ljubljana, 14. 6. 2009

Plečnikova pol(l)etna koncertogojnica je v predzadnji spomladanski nedelji gostila norveški dvojec Röyksopp, ki je v dveh šolskih urah nanizal cvetober popularnih downbeat kreacij. V koncertu, ki je počakal, da bi ujel korak s streho zastrto luno, sta predstavnika s pregovorno ledenokrvnega severa z alternirajočimi sintetičnimi vijugami korektno navdušila zveste privržence in snobovske meščanske mladce. Tisti, ki prisegajo na preizkušene novomedijske simbioze elektronike in projekcije dvodimenzionalnih vizualij, pa so tokrat ostali prikrajšani. Ali ne? Namesto morda pričakovanih zaslonov so gostitelji energijsko prežarčili zenit s klenimi svetlobni efekti, ki so s predčasno posnetimi zvoki iz koprnečega trdega diska prenosnika v domiselno strumnem sosledju celovite scene tkali vesoljsko vzdušje. Dobavitelje nadzemeljske atmosfere ne gre enačiti niti z mojstrskimi Kraftwerk niti z legendarnim ameriškim kiparjem svetlobnih instalacij Danom Flavinom, marveč s povsem intimnim bivanjskim dejstvom, ki Tromsø, rojstni kraj Torbjørna Brundtlanda in Sveina Bergeja, globoko umešča v arktični krog in se bohoti z najsevernejšim planetarijem na zemeljski obli.

Zvezdniški prah, napojen z ekstatičnimi sentiši komercialnih hitov z vseh treh studijskih albumov, ki so vzniknili v zadnjih osmih letih − Melody A.M., The Understanding in Junior − se je premočrtno, brez presežkov ter pričakovano zlival in ugnezdil v ušesa dokaj zagretih poplesovalcev. Minimalno komunikacijo je s periodičnimi odrskimi vložki poskušala nadoknaditi preverjeno vilinska Anneli Marian Drecker, ki je glas v preteklosti posodila tudi sloviti pop zasedbi A-ha. Pevka je neprestano vztrajno sevala nekonvencionalno skandinavsko identiteto, kot smo je deležni pri vokalistkah z Björk, Hanne Hukkelberg, Ane Brun, Hilde-Louise Asbjörnsen in Eivør Pálsdóttir na čelu. Sicer pa je poskus björkovsko koketske utrganosti odrskega performansa v skladbi Tricky Tricky ostal brez pričakovanega povratnega učinka avditorija. Prav pogumno pretenciozen odmik od mainstreama bi lahko označili za vrhunec večera. Skrivnost uspeha skandinavskih glasbenikov tiči v posebnem konceptu življenja, blaginji, sožitju z naravo, zapeljivi skrivnostnosti, večne zasanjanosti, brezčasju, preprostosti in ne nazadnje geografski širini. Svojo nrav preprosto vpenjajo v prvoosebni opus, in to ne oziraje se na posledice. Boj med lokalnim in globalnim je bíla interpretacija spolirane digitalne godbe, röyksoppovski šus, ki je nekoliko (namenoma) zanemaril prvinski unikum, prvenstveno izkustveno noto do stvaritve in se odmaknil v varno globalno zaledje stilsko podobnih izvajalcev. Učinek slednjega se je včasih izkazal za precej tesnobnega, posledično s pojemkom evforije, ki je privršala na plan zlasti ob odmiku zvoka od MTV-jevske všečnosti. Razen Brundtlandovega humornega kazalca, ki je (ne)pričakovano prehitel čas, odmerjen ploskanju, in prezgodaj zaigral debitantski singel Eple, tisto nedeljo ni bilo prav nič prepuščeno naključju. Z lasersko natančnostjo sta se kratkohlačnika vnaprej načrtovano trikrat priklonila z bisom. V poslednjem sta zvestim ponočnjakom podarila uspavanko Alpha X in že morda nakazala vsebinske smernice prihajajoče plošče Senior.

Nedeljski termin je pravšnji za manj zahtevne poslušalske podvige, ki načeloma služijo kot blagodejni uvod v delovni teden. Marketinško izdatno podkrepljen kompilacijski dogodek je obiskovalcem ob skoraj studijskem izzvenu vsekakor razpotegnil eho radosti v vedrino ponedeljkovega jutra in morda še lahno pozibal boke ob kosilu.

Jernej Kovač