Letnik: 2009 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Andraž Jež

INSTRUMENTALNI TEATER VINKA GLOBOKARJA

Cankarjev dom, Ljubljana, 22. 6. 2009

Sedmega julija letos skladatelj in pozavnist Vinko Globokar, legenda avantgardne glasbe v svetovnem merilu, praznuje 75 let in ob tej priložnosti je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma potekal dogodek pod naslovom Instrumentalni teater Vinka Globokarja, na katerem so njegova dela poleg skladatelja na pozavni izvajali tolkalec Jean-Piérre Drouet, klarinetist in saksofonist Michael Riessler, pri izvedbi zadnje in osrednje točke je sodeloval še čelist Christophe Roy. Koncert je bil obenem tudi skladateljev poklon Drouetu, ki je sprva študiral klavir, nato pa zaradi poškodbe glasbeno pot nadaljeval na tolkalih in se z njimi kmalu uveljavil kot izvrsten inovator.

Najprej so izvedli Voix instrumentalisee (1973), del Laboratoriuma. Riessler je izvrstno izvedel skladbo za basovski klarinet brez ustnika, kjer skozi cev glasbila potujeta dve frekvenci – klarineta in človeškega glasu, ob čemer nastane povsem specifičen zvok. Izvedba je bila odlična in je tudi dostojno odprla koncert. V osnovi je zastavljena kot apologija možnosti paradoksa v znanosti in umetnosti. Drouet se je najprej pojavil v Toucher (1973), kjer je odlomke iz Brechtovega Življenja Galileja v francoščini hkrati bral in se spremljal s precizno zamišljeno onomatopoijo s tolkali. Nekaj časa je delo bral in se spremljal s sočasnimi identičnimi zvoki na tolkalih, nato je šepetal in hkrati igral zloge na tolkala, potem pa le še igral. Ritmični fragmenti so predstavljali gledališko glasbo. Dos a dos (1988) sta izvajala dva suflerja, in sicer Globokar na pozavni in Riessler na saksofonu, gledališko vzdušje pa so vzpostavljali rudarski lučki, ki sta ju imela glasbenika pripeti na čelo, in tlesk z jezikom vsakič, preden sta se prižgali. Zadnja točka uvodnega dela koncerta je bil Ombre (1989), kjer je znova blestel Drouet za bobni, ki sta ga spremljala zvok njegove vesti iz zvočnika (nekako podvojen zvok njegovega glasu in tolkal) in načrtno zoprn, sintetičen zvok ritma, ki predstavlja Drugega in ki mu je On vse bolj vdano sledil po svojih (v glasbenem smislu analognih) močeh.

Po krajšem premoru smo lahko le nekaj dni po krstni izvedbi spremljali novo Globokarjevo veliko delo, Destinees machinales, ki jo je sklenil posvetiti starim prijateljem, s katerimi bi jo odigral. Na delo je pozabil za nekaj časa, a je nedavna smrt Drouetove žene, arhitektke Claudine Brahem, botrovala želji, da bi dokončal poklon izvrstnim kolegom. V skladbi, kakršno poznamo danes, je dal ključno vlogo posebnim zvočnim strojem, ki jih je konstruirala Brahemova in ki spominjajo na intonarumore, kakršne so uporabljali futuristi. Projekt je bil teatralično zastavljen z močnim suspenzom; v poltemi so Globokar, Riessler in Roy z glasbili odgovarjali drug drugemu, medtem ko je Drouet ležal na hrbtu, obdan z le nekaj tolkali, ki jih je uporabljal zelo ekonomično. Nato jih je bilo postopoma vse več, skladba pa se je vse bolj zapletala. Naposled je pristopil k prvi napravi ter hkrati igral melodiko na cevi in harmoníje, ki jih je zasedba igrala tedaj, so bile precej drugačne od predhodnih. Postopoma so tudi drugi člani zasedbe stopili za stroje in v skladbi so vse bolj prevladovali njihovi edinstveni zvoki. Ob tem je Globokar spretno porazdelil zvočne barve pa tudi nastop, saj so vsi glasbeniki instrumente obredli v krogu. Odlična izvedba se je končala v glasnem sozvočju več strojev, relativno številna publika pa je nastop pospremila z dolgim in navdušenim aplavzom novemu delu skladatelja, ki kljub veliki slavi in vplivnosti (drugače kot mnogi) ni izgubil eksperimentalne osti, temveč vsakič znova preseneča z izvirnostjo in osupljivo kakovostjo.

Andraž Jež