Domače dvorišče

Duo iz ropotarnice

Kot škripajoča in pokajoča vinilka, s katere se ne sname prah časa, je umazan in bizaren stari dobri blues duaIncurabili, ki je luč sveta ugledal na odru Menze pri koritu, na jubilejnem rajanju Radia Študent maja letos.

»Pred dvema mesecema sem bil na radiu, kjer so se pogovarjali o praznovanju štiridesetega rojstnega dne. Vprašali so me, ali bi nastopil,« je obujal rosno mlade spomine Niko Novak, ki se je po punkrockovskih Dicky B. Hardy in hardrockovskih Kiks zadnja leta pojavljal v drugih ustvarjalskih funkcijah, ne pa kot frontman. »Rekel sem, da bi, in poklical Bruna, ki mi je rekel, da ga ne zanima, da nima časa.«

»Laže!« je glasno segla v pogovor druga polovica dvojca brez krmarja, Bruno Subiotto.

»Kaj si pa rekel?!? Čez en teden si me poklical in povedal, da si razmišljal,« je nadaljeval svojo resnico Niko. »Bal si se, da sem 'kuku' (čuden, op. BIGor), da hočem delati neko elektroniko.«

»Nisem rekel, da ne bi, ampak da bom razmislil. Nisva se definirala. Nisva se pogovarjala o zvoku, o instrumentih. Bil sem prepričan, če me Niko kliče, ki obvladuje samo vokal,« se je Bruno obrnil k meni, »da ima pač v mislih uporabo kakšne aparature, računalnika. Potem sva se dobila in postalo mi je vse jasno. Bil sem za,« je povlekel svojo črto Bruno Subiotto, ki ima za sabo dolgo pevsko verigo glasbenih skupin: puljske garažarje Spoons, zadnjo fazo Borghesie, Matchless Gift z Dusparo iz Majk, noiserockerje Rebecco iz rojstne Istre. Po dokončni nastanitvi v Ljubljani se je pridružil vrhniškim Hic Et Nunc in z njimi posnel dve plošči Man i tu (2002) ter Burn Fast Old Sun (2005).

Čudo tehnike

V soboto, 9. maja, je duo Incurabili prvič nastopil. Bruno in Niko sta se znašla na odru Menze pri koritu med bendoma Cancel in Intimn Frizurn. Bila sta kot tujek. Zaradi svoje izvirnosti in predvsem drugačnosti vseeno nista bila kot dva marsovca, ampak prej čudaka iz nekega drugega časa. Opremljena z različno ropotarnico in s posebno zvočno instalacijo sta odbluzila svoj hreščeči barsko-kabaretski nastop, ki je med prisotnimi sprožil simpatije in naklonjenost.

»Da pojem čez kolutar, se je zgodilo slučajno. Imela sva prvo vajo. Seveda sem se Brunu zlagal, da imam boben. Moral sem si ga sposoditi. Potem sem se vprašal, na kaj bom pel. Imel sem otroški mikrofon za karaoke in še en normalen mikrofon, ki mi je ostal od ene plesne predstave. Druge opreme nisem imel, zato sem ju priključil na kolutar optacord 475 hi-fi stereo. Uf, stereo!?? Spusti to,«je v sproščenem vzdušju nenadoma in predvsem presenečeno dvignil glas Novak med pripovedjo o prvi vaji, iz katere je uradno nastal duo dveh prekaljenih vokalistov. Če je Niko nabral opremo na vsemogočih koncih, se je Bruno oglasil na prvi vaji z najzvestejšim mikrofonom green bullet, v katerega piha že deset let med godenjem na orglice. Postal je skoraj njegov zaščitni znak. Zvočno tehniko in preostale pripomočke sestavljajo različni obrabljeni, zavrženi ali preživeli tehnični artefakti. Za slide Bruno uporablja kos pretežkega železnega cilindra, trzalica je kar odlomljen košček plastenke brezalkoholne pijače. Ob oskubljenem tamburinu ciganskega melosa in basovskem bobnu za tolkala uporabljata še čutaro, napolnjeno z žeblji, in obešalnik, za palčke pa služita čopiča. Treba se je znajti, je Nikova filozofija. Ena od zadnjih instrumentalnih novosti je dobra, originalna kitara fender mustang 78. »Priklopljena je na šibek ojačevalec, ki je privit do konca, in tako dobim ta strupen zvok,« je bila edina skrivnost njune posebne uglasitve, ki sta mi jo odkrila tisti večer, potem ko sta me začarala s šamansko, naelektreno pesmijo. V njej sta od suženjskega bluesa z juga ZDA preskočila v Afriko, v Saharo k Tuaregom, in odkrito pokazala, da lahko pričakujem(o) še številne odklone, predvsem pa norosti v njunem bluzu. Blues ju je našel. »V prejšnjem življenju sva bila črnca,« je Bruno povlekel v mistiko. »Ne vem, ali bi lahko igrala kaj drugega. Bi ti lahko igral na orglice in basovski boben? Seveda je to blues. Če bi bila zraven kitara, bi bil že punk. Pravzaprav je zame to punk,« se je Niko na glas ukvarjal z etiketami. »Ne hardcore ne rock, ker je preveč mačističen. Ni pa retro. En dan sem gledal najina Voxova ojačevalca s konca šestdesetih let in sem si rekel: Ne, to ni retro!« Njun blues je zunajčasen, kot je početje angleškega umetnika Billya Childisha. Je kot razmehčan plastelin, ki se z lahkoto gnete pod prsti. Ves čas spreminja obliko, a nikoli ne razpade. Tako je bilo tudi na njunem debiju. Vsak nov trenutek je imel svoj čar in vse se je odvijalo na meji normalnega. Če bi Novaku visel iz ust še bingljajoči snop mastne sline, bi bila diagnoza dokončna: neozdravljiva.

»Ko sem vaju gledal, mi je bilo zelo smešno. Nasprotna sta si, nasprotja pa vaju privlačijo. Kar tekmovala sta, kdo bo bolj fušal,« sem opisal Brunu svoje spomine na njun prvi koncert, medtem ko se je Niko z nadstreška spustil v bližnji ljubljanski pub po pijačo.»Komad je tekel, nenadoma se je Niko spotaknil in komad se je skoraj sesul, vendar si se ti takoj odzval in zanalašč naredil svoj fuš. Kot da bi tekmovala, kdo bo večkrat padel iz ritma.«

»Veš, kaj je dobro?« se je ob zadnjih besedah, ki jih je ulovil za rep, brez oklevanja priključil Niko s polnimi rokami stekla: »Ker veva!«

Kaj vesta?

»Veva, kdaj, kaj in kako! Imava občutek. Lepo se imava. Všeč mi je, ker mu dam nekaj v glavo, in potem on melje, melje, melje in na koncu zmelje!«

»To šarlatanstvo oziroma samorastništvo brez glasbene izobrazbe naredi vso zadevo pristno,« spet povleče črto Bruno.

Incestuozni krog

Njune prve avtorske pesmi dobro poznam. Avtorsko predelavo Beatlov Hello Goodbye sem na primer pred desetimi leti pilil skupaj s pevcem in orgličarjem Brunom, ki sem ga spremljal na bobnih. Spoznal sem njegovo trdo disciplino pri delu in predvsem odločno avtorsko noto. »Takrat ko sva midva skupaj igrala, sem natančno slišal pesmi v glavi oziroma kako bi morale zveneti. Tega nisva dobila, morala bi še delati. Takrat nisem odstopal niti za milimeter od zamišljenega. Sčasoma in z delom v bendu sem se notranje spremenil kot preostali. Zdaj me ne skrbi. Če se razvija, naj se razvije. Če je okej, je okej. Nikakor pa nisem naklonjen improvizaciji.« Med drugim sva se spomnila, da sva edinkrat javno nastopila na koncertu ob vrnitvi Dicky B. Hardy in Hic Et Nunc z ameriške turneje leta 1998 v KUD-u France Prešeren. Medtem ko se nisva mogla spomniti, kako sva si rekla, je Novak ugotovil: »To je incestuozni krog,« ki se kar nadaljuje in nadaljuje. Tudi po Incurabili. Bruno je namreč konec maja letos debitiral kot novi pevec Dicky B. Hardy, in to na istem kraju, na KUD-ovem odru. Razširjeni incestuozni krog je bilo treba takoj razkrinkati.

Ko sem vprašal, kako je prišlo do oživitve Dicky B. Hardy po skoraj desetih letih, se je Bruno vročekrvno odzval:»Povedal bom, kdo je za vse to kriv. Sem tuhtal in tuhtal, kaj se je zgodilo in zakaj se je vse tako obrnilo.« Obmolknil je, globoko povlekel dim in nadaljeval:»Iskal sem krivca. Nekdo mora biti kriv in nekdo bo plačal za to, sem si rekel. Našel sem ga! Kriv je Chris Eckman! Iskal je ljudi, ki bi mu bili glasbeno in osebno blizu, in našel jih je v Hic Et Nunc.« Brez drobtine jeze je razložil razvoj dogodkov: »S Hic Et Nunc smo dognali, da smo prišli do ustvarjalnega zenita. Nismo več vedeli, ali lahko damo še več. Potrebovali smo nov izziv. Ta varianta unplugged se je izkazala za fino, nismo pa več delali pesmi v to smer. Nismo se dobivali, ker so imeli Frictions nekaj koncertov.« Skupino Frictions tvori Chris Eckman z bobnarjem Luko Šaleharjem iz Niowt, kitaristom Bernardom Kogovškom in basistom Tomijem Popitom iz omenjenih Hic Et Nunc, ki počivajo. Torej? »Ja, možgani počivajo in črpamo naokrog. Slej kot prej se bomo spet dobili.«

»Kako pa si vskočil v Dicky B. Hardy?«se nisem mogel zadržati.

»Beseda je dala besedo. Klemen in Štupnik sta mi pripovedovala, da imajo prostor za vaje, ki ga plačujejo, a da ne igrajo kot bend. Iz tega je prišlo, da dajmo skupaj kaj narediti. Nisem vprašal za basista, Emina mi sploh ni padla na pamet. Kar prišla je na vajo in vse je bilo logično.«

»Saj je v redu, a ne?!« neprizadeto potrdi in hkrati vpraša nekdanji pevec Dicky B. Hardy. Ko izrazim stališče, da gre za drug, nov bend, Bruno pove: »Bil sem za drugo ime. To je bil celo moj pogoj. Ah, pojedel sem besedo! Isto se mi je zgodilo s Hic Et Nunc. Rekel sem, da ne bom igral pod tem imenom, na koncu pa se je kar zgodilo, da smo imeli isto ime.«

Bruno in Niko sta si nadela ime po beneški karanteni, v katero so pred stoletji nagnali in zaprli okužene. Rekli so jim incurabili, neozdravljivi. Takšen vtis sta neozdravljiva pustila na svojem debitantskem nastopu, na katerem sta se predstavila v stilskih oblekah in srajcah, ki so iz mode. S čudaškim nastopom sta v marsičem spomnila na številne odtrgance, ki se grejo podobne stvari sami, kot »en-človek-orkester«. »One-man band je težje. Je kot igrati tenis v steno,« je Nikovo mnenje, ki je takoj razložil, zakaj mu je najbolje v dvoje.»Nekoč sem mislil, da je najboljše imeti trio. Zdaj vidim, da je duo najboljše. Starejši ko sem, manjša je zasedba. Prvo sem mislil, da je najboljši kvintet, potem kvartet, trio, zdaj duo. Upam, da ne bom čez kakšnih deset let sam s kakšnimi kraguljčki na nogi.«

Incurabili je duo brez krmarja. Na videz šarlatana, zares pa samorastnika sta pristna s svojo ropotarnico bluesa in nista samo iz drugega časa, ampak tudi iz drugega konca sveta. Ko Bruno poudari, da sta bila v prejšnjem življenju črnca, misli, da sta bila sužnja. Verigo vlečeta še danes in o tem tudi pojeta, o junakih, kot sta Juma Boy in Sing Sing. Niko je razočarano prepričan, da mladi pod trideset let ne poznajo teh junakov z ameriškega juga. Če bosta uresničila svoje spontane glasbene in pripovedne ideje ter jih s kolovratenjem po barih in gostilnah razširila med ljudi, bo slej ko prej starejše in mlajše občinstvo spoznalo ne le Juma Boya in Sing Singa, ampak tudi duo Incurabili, ki ima še eno izbrano vročo avtorsko predelavo Ace Of Spades. Širno glasbeno podtalje jima je povsem odprto. Incestuozni krog Incurabili ni sklenjen. Samo da ne ozdravita!

BIGor